Kdor si je na javni RTVS ogledal pogovor z iransko umetnico Saro Afzali, ki z družino že sedem let živi v Sloveniji, bi zlahka prišel do zaključka, da se je položaj žensk v Iranu vidno izboljšal. A resnica je, da tamkajšnje oblasti ženske še vedno obravnavajo kot drugorazredne državljanke, represija nad ženskami pa se je po koncu vojne z Izraelom še okrepila, opozarja iranska aktivistka za človekove pravice Narges Mohamadi in dobitnica Nobelove nagrade za mir.
“Res smo imeli revolucijo. To je največja ženska revolucija v zgodovini. Lahko grem danes kot ženska v Iran brez hidžaba in nihče me ne bo ustavil ali aretiral. To se je spremenilo takoj po revoluciji zaradi Mahse, ki je bila zelo uspešna. Na to smo ponosne. Če kdo pravi, da nas še vedno preganjajo, to ne drži. Morda smo dobile kako gubico več, toda naša revolucija je bila uspešna,” je med drugim povedala iranska umetnica Sara Afzali.
Iranska umetnica Sara Afzali z družino že sedem let živi v Sloveniji. Z njo smo govorili tudi o spremembah, ki jih je Iranu prinesla t. i. ženska revolucija. pic.twitter.com/pDdngX1pK0
— Odmevi (@TVOdmevi) July 2, 2025
Poročilo Amnesty International razkriva povsem drugačno sliko
Ker poročilo Amnesty International za leto 2024 razkriva, da so oblasti okrepile zatiranje žensk, ki so kljubovale zakonom o obveznem nošenju rut, se zdi poročanje RTVS, še toliko bolj neokusno. Poročilo navaja, da so oblasti še bolj zatirale pravice do svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja. “Ženske in dekleta, osebe LGBT ter etnične in verske manjšine so bile žrtve sistemske diskriminacije in nasilja,” navaja poročilo.
Prav tako navaja, da so oblasti ženske še naprej obravnavale kot drugorazredne državljanke, vključno s poroko, ločitvijo, skrbništvom nad otroki, zaposlitvijo, dedovanjem in političnimi funkcijami. Zakonska starost za poroko deklet je ostala pri 13 letih, očetje pa so imeli možnost, da lahko svoje hčere prisilijo v poroko v mlajših letih.
Oblasti so proti zagovornicam človekovih pravic uporabile politično motivirane obtožbe, ki so se kaznovale s smrtno kaznijo. Sharifeh Mohammadi je bila junija obsojena na smrt, julija pa Pakhshan Azizi. “Od aprila naprej so oblasti izvajale načrt Noor, da bi okrepile zatiranje žensk in deklet, ki so kljubovale obveznemu nošenju rut, vključno z digitalnim nadzorom, kot je tehnologija za prepoznavanje obrazov, s čimer so še bolj kršile socialne, ekonomske, kulturne, državljanske in politične pravice žensk ter omejevale njihovo svobodo gibanja. Povečane varnostne patrulje so ženske in dekleta izpostavljale nadlegovanju in nasilju v javnih prostorih.” Zatiranje je po njihovih besedah vključevalo prepoved izobraževanja za študentke, uporabo nevarnih avtomobilskih pregonov za ustavljanje voznic na cestah, množičen zaseg vozil ženskam, prisilne tečaje o “morali”, zapor in bičanje.
S pomočjo digitalnih orodij izvajajo ustrahovanje
Iranska policija uporablja digitalna orodja za identifikacijo in kaznuje ženske, ki kljubujejo strogim pravilom oblačenja v islamski državi. Kot mnoge ženske v Iranu je tudi Darya navajena življenja z občutkom nadzora. Vendar pa 25-letna finančna analitičarka iz severnega Teherana pravi, da v zadnjih mesecih nikoli ne ve, kdo bi lahko opazoval vsak njen korak.
Pravi, da je s strani policije že prejela sporočila, s katerimi je bila opozorjena na domnevne kršitve strogih zakonov o hidžabu, a novembra lani je prejela SMS sporočilo z registrsko tablico njenega avtomobila, v katerem je bil naveden točen čas in kraj, ko je bila posneta med vožnjo brez ustrezno pokrite glave. Ob tem pa je bila opozorjena, da ko se bo to zgodilo naslednjič, bo prišlo do zasega avtomobila. “Ko prejmeš ta sporočila, ne veš, kdo te je prijavil – in policija očitno nikoli nima dokazov o kršitvi,” je izpostavila po poročanju Guardiana.
Po obsežnem ogorčenju lani so iranske oblasti sporočile, da bodo začasno ustavile izvajanje novih, strogih zakonov o hidžabu, ki ženskam, ki kršijo obvezna pravila oblačenja, nalagajo drakonske kazni – vključno z globami in zapornimi kaznimi. “Nakljub tem ustrahovalnim taktikam smo mnoge prenehale nositi hidžab.” Vendar ženske v Iranu poročajo, da se državni nadzor vztrajno povečuje.
Misija Združenih narodov za ugotavljanje dejstev je v marcu poročala o vse večjem zanašanju Irana na digitalni nadzor, kot je mobilna aplikacija Nazer, državna platforma, ki državljanom in policiji omogoča prijavljanje žensk zaradi domnevnih kršitev. Aplikacija je dostopna le prek nacionalnega informacijskega omrežja, ki je pod nadzorom države. Tisti, ki želijo sodelovati pri nadziranju nošnje hidžaba, dobijo dostop do aplikacije, preko katere nato lahko vlagajo poročila, ki se nato posredujejo policiji.
Po navedbah misije ZN je bila aplikacija nedavno razširjena, da uporabnikom omogoča navedbo točnega časa, lokacije in registrske tablice avtomobila, v katerem je bila ženska videna brez hidžaba. Zdaj jo je mogoče uporabljati tudi za prijavo žensk zaradi kršitev nošnje hidžaba v javnem prevozu, taksijih in celo v reševalnih vozilih. Po poročilu ZN se je zračni nadzor z droni uporabljal tudi na dogodkih, kot sta mednarodni knjižni sejem v Teheranu in na otoku Kish, turistični destinaciji, za identifikacijo žensk, ki ne spoštujejo zakona o hidžabu.
Vlada je prav tako okrepila spletni nadzor, blokirala Instagram profile žensk zaradi neskladnosti z zakoni o hidžabu in izdajala opozorila prek besedilnih sporočil. Na univerzah so okrepili nadzor preko varnostno-nadzornih kamer in tehnologije za prepoznavanje obrazov. “Ta ‘digitalna represija’ ne le duši akademsko svobodo, ampak povzroča tudi povečan psihološki stres med študenti,” pravi tiskovni predstavnik iranske študentske medijske skupine Amirkabir Newsletter.
Skylar Thompson, namestnica direktorja organizacije Human Rights Activists in Iran, pravi, da aplikacija predstavlja nevarno stopnjevanje prizadevanj režima za digitalni nadzor. “Ta aplikacija ne le krepi diskriminacijo na podlagi spola in krepi kulturo strahu, ampak njene pomanjkljivosti vzbujajo tudi resno zaskrbljenost glede neupravičenih aretacij in pridržanj.” Julija lani je bila 31-letna Arezoo Badri, mati dveh otrok, ustreljena in paralizirana, potem ko je policist streljal na njeno vozilo, ker je bil njen avto domnevno označen zaradi kršitve hidžaba.
Vendar je Darya, tako kot mnoge druge, odločna v svojem kljubovanju. “Če se sprehodite po ulicah, boste videli, da smo mnoge od nas kljub tem ustrahovalnim taktikam nehale nositi hidžab,” pravi. “Z denarjem, ki ga zapravljajo za ta nadzor, bi lahko nekaterim ljudem dejansko pomagal preživeti,” je prepričana.
Režim širi represijo nad gibanjem Ženske, življenje, svoboda
Znano je, da se je v Iranu po koncu vojne med Izraelom in ZDA pričela izvajati represija z namenom iskanja izraelskih vohunov. Medij PBS News se je nedavno pogovarjal z iransko aktivistko za človekove pravice Narges Mohamadi in dobitnico Nobelove nagrade za mir. “V takih časih islamska republika uporablja vsa razpoložljiva sredstva za krepitev zatiranja iranskega ljudstva,” je pojasnila in dodala, da država vojno z Izraelom izkorišča kot izgovor za krepitev represivnih ukrepov. “Bil sem priča, kako so pripadniki Islamske revolucionarne garde v Teheranu ustavljali avtomobile in odmetavali vse stvari potnikov na cesto, domnevno med iskanjem dronov. To je žalitev inteligence in dostojanstva iranskega ljudstva,” je prepričana.
Mohamadijeva pravi, da režim širi represijo nad gibanjem Ženske, življenje, svoboda, ki se je začelo po smrti Mahse Amini leta 2022 v policijskem priporu, potem ko so jo aretirali, ker ni nosila naglavne rute. “V zadnjih nekaj dneh sem prejela poročila, da so se celo ženske, ki so mirno sedele v kavarnah z naglavnimi rutami, ne pa s popolnimi tančicami, soočile z oboroženimi stražarji, ki so jim ukazali, naj se bolj pokrijejo. To kaže, da islamska republika zdaj izkorišča to priložnost za okrepitev svoje kampanje proti ženskam,” je bila jasna.
“Aktivisti civilne družbe, zlasti zagovornice pravic žensk in medijske osebnosti, so pod velikim pritiskom. Številne so bile poklicane na zaslišanje, obiskale so jih varnostne sile,” je pojasnila in dodala, da njihove družine in odvetniki nimajo informacij o tem, kje se nahajajo. “Režim trdi, da je v lovu za vohuni, v resnici pa zatira demokratično gibanje.”
Skupine za človekove pravice pravijo, da je Iran od izraelskega napada 13. junija usmrtil najmanj šest ljudi zaradi vohunjenja za Izrael. Iranski parlament je šel v pospešeno sprejemanje zakona, ki bi omogočil kaznovanje vohunjenja ali sodelovanja s sovražnimi vladami s smrtno kaznijo. “Če bo sprejet, bo dramatično razširil obseg in pogostost usmrtitev v Iranu. Verjetno bomo videli več zapornikov, obsojenih na smrt. Posledice tega zakona bodo izjemno hude,” svari Mohamadijeva.
Če bi na RTVS intervjuvali Mohamadijevo, bi nedvomno dobili bolj realistični pogled v tamkajšnje stanje, ne pa da širi propaganda, ki je naravnost v posmeh Irank, ki so pravcate borke, ko se navkljub strahu za življenje borijo za pravice, ki so v demokratičnih sistemih povsem samoumevne.
S. K.