Ruske oborožene sile od januarja 2024 niso uspele učinkovito napredovati na več frontah v Ukrajini. Po podatkih Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS) so osvojile le omejena ozemlja, izgubile ogromne količine opreme in utrpele izjemno visoke izgube. Podatki kažejo, da ruska uspešnost na bojišču ostaja nizka, letošnje poletje pa bodo dosegli morbidni rekord: padel bo milijonti ruski vojak.
Vse več strokovnjakov trdi, da ima Rusija pobudo in da bo najverjetneje zmagala. Kot je dejal eden izmed ameriških akademikov: “Združene države in Zahod nasploh ter Ukrajina so izgubile vojno za Ukrajino,” in “Rusi bodo zmagali.” Dmytro Kuleba, nekdanji ukrajinski zunanji minister, je opozoril: “Če se trenutna smer ne spremeni, bomo izgubili to vojno.” Tudi nekateri ameriški politiki trdijo, da ima Rusija “vse adute”.
Vladimir Putin, predsednik Rusije, samozavestno zatrjuje: “Na splošno lahko jasno vidimo, kaj se trenutno dogaja. Naše enote imajo strateško pobudo vzdolž celotne kontaktne črte.” Nadaljeval je: “Imamo razlog verjeti, da jih bomo dokončno porazili. Mislim, da morajo ljudje v Ukrajini razumeti, kaj se dogaja.” Andrej Kartapolov, vodja obrambnega odbora v ruski Dumi, pa je Ukrajino posvaril, da bodo v primeru zavrnitve ruskih zahtev prisiljeni poslušati “jezik ruskega bajoneta”.
Ruski vojaški uspehi in stroški
Analiza CSIS postavlja naslednja vprašanja: Kako uspešna je bila ruska vojska pri doseganju ciljev Kremlja? Kateri dejavniki so vplivali na ta izid? Ocenjeni so štirje ključni kazalniki: hitrost napredovanja, osvojeno ozemlje, izguba opreme ter število smrtnih žrtev in ranjenih. Sklep: Rusija večinoma ni dosegla svojih ciljev in je plačala visoko ceno.
Zastoj in počasnost ruskega napredovanja
Od januarja 2024 so ruske sile napredovale povprečno le 50 metrov na dan na območjih, kot je Harkiv – počasneje kot francosko-britanske enote v bitki na Somi leta 1916. V primerjavi z drugimi zgodovinskimi operacijami, kot so Galicija (1914 – 1.580 m/dan), Gorica (1916 – 500 m/dan), Belleau Wood (1918 – 410 m/dan), Leningrad (1943 – 1.000 m/dan) in Kursk-Obojan (1943 – 3.220 m/dan), je rusko napredovanje skromno. Tudi na fronti v Doneški oblasti je napredek v povprečju le 135 metrov na dan.
Rusija je od začetka leta 2024 zavzela približno 5.000 kvadratnih kilometrov ukrajinskega ozemlja – manj kot en odstotek države – predvsem v Doneški, Luganski in Harkivski regiji. To je bledo v primerjavi z začetkom vojne leta 2022, ko je v petih tednih zavzela 120.000 kvadratnih kilometrov, ali z ukrajinskim protiofenzivnim uspehom iz pomladi 2022, ko je osvobodila 50.000 kvadratnih kilometrov.
Velike izgube vojaške opreme
Rusija je v tem času izgubila približno 1.149 oklepnih bojnih vozil, 3.098 pehotnih bojnih vozil, 300 samovoznih havbic in 1.865 tankov. Izgube so bistveno višje kot na ukrajinski strani, v razmerju med 2 : 1 in 5 : 1 v korist Ukrajine.
Katastrofalne človeške izgube
Do poletja 2025 bo število ruskih žrtev verjetno doseglo milijon – krvav mejnik. Ocenjujejo, da je v Ukrajini umrlo že do 250.000 ruskih vojakov, skupno pa naj bi bilo več kot 950.000 žrtev. To pomeni približno petkrat več mrtvih kot v vseh ruskih in sovjetskih vojnah skupaj po letu 1945. V treh letih vojne v Ukrajini je Rusija izgubila 15-krat več vojakov kot v desetletni vojni v Afganistanu in desetkrat več kot v trinajstih letih bojevanja v Čečeniji.
Med ključnimi razlogi za slabo rusko učinkovitost so odvisnost od pehote in mehaniziranih sil, neusklajena uporaba topništva ter učinkovita ukrajinska obramba v globini. Povečanje sankcij proti Rusiji in nadaljnja vojaška pomoč ZDA in Evrope bi lahko dodatno zvišala stroške dolgotrajne vojne za Moskvo in prispevala k pogajanjem za mir.
Primarni cilj Vladimirja Putina je vrnitev Ukrajine v rusko sfero vpliva – bodisi z neposredno priključitvijo bodisi z vzpostavitvijo marionetne oblasti v Kijevu. V svojem članku “O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev” trdi, da Ukrajina nikoli ni bila samostojna država s svojo kulturo, zgodovino ali jezikom. Po njegovih besedah so Rusi, Ukrajinci in Belorusi potomci Kijevske Rusije in “povezani z enim jezikom, gospodarskimi vezmi ter pravoslavno vero”. Citat pisatelja Nikolaja Gogolja povzema z vprašanjem: “Kako lahko to dediščino razdelimo med Rusijo in Ukrajino? In zakaj bi jo?”
Po neuspešnih poskusih destabilizacije Ukrajine prek Krima leta 2014 in hibridnega bojevanja na vzhodu države se je Putin februarja 2022 odločil za konvencionalno invazijo. Hitra zmaga ni uspela, zato se je Rusija preusmerila v strategijo izčrpavanja.
Vojna izčrpavanja
Izčrpavanje pomeni postopno uničevanje nasprotnikove vojske – tako opreme kot kadra. Carl von Clausewitz je dejal, da je zmotno verjeti v možnost zmage brez krvavih spopadov, saj je “vojna dejanje nasilja, potisnjeno do svojih skrajnih meja”. V takšni vojni so značilne velike izgube, masovna poraba opreme in počasen premik frontne črte.
To je nasprotje manevrske vojne, v kateri skušajo sovražnika hitro poraziti brez frontalnih bitk. Primeri takšne strategije so nacistična blitzkrieg operacija v začetku druge svetovne vojne, ameriški Desert Storm (1991) in izraelska šestdnevna vojna leta 1967.
Čeprav je Vladimir Putin upal na hiter razpad ukrajinske oblasti, se je vojna spremenila v krvavo izčrpavanje.
I. K.