V sredo je odjeknila presenetljiva novica o odločitvi Ustavnega sodišča RS, ki je razsodilo, da so vladni odloki, ki so omejevali gibanje v času epidemije, neustavni, saj je imela vlada prevelika pooblastila in postavljenih premalo varovalk. Ob tem pa je potrebno poudariti, da do tega ni prišlo po krivdi vlade, ampak Zakona o nalezljivih boleznih, po katerem se je ravnala vlada v bitki za zajezitev epidemije. Ustavno sodišče RS je namreč razsodilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, ki pooblašča vlado, da prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje, v neskladju z ustavo RS.
Na odločitev Ustavnega sodišča RS se je odzval tudi minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki je zapisal: “Ustavno sodišče razveljavilo dva člena Zakona o nalezljivih boleznih in na podlagi teh členov izdane odloke. Toda razveljavitev zaradi epidemije učinkuje po dveh mesecih, kar pomeni, da vsi odloki še vedno veljajo. Pravno smo torej legalno in legitimno ščitili zdravje državljanov.” Odzval se je tudi premier Janez Janša, ki je zapisal: “Hja, očitno sta neustavni zakon sprejeli ranjka LDS in stranka SD leta 1995. Ustavno sodišče pa je to ugotovilo po 16 letih?”
Glede na to, da so se tudi v stranki SMC povprašali, kako je mogoče, da je sodišče potrebovalo toliko časa za sprejetje takšne odločitve, se je nekdanji ustavni sodnik in vrhovni sodnik Jan Zobec v Temi dneva na Nova24TV med drugim vprašal, zakaj Ustavno sodišče RS ni že pred tem, ko je presojalo odloke, izdane na podlagi iste izvršitvene klavzule, šlo na sam zakon, na koneksisteto. “To vprašanje je vsekakor na mestu. Po drugi strani je res, da v času, ko je bil zakon sprejet, nihče ni pomislil, da bo prišlo do epidemije takšne razsežnosti, kot se je zgodilo takrat.”
To, kar Ustavno sodišče RS terja od zakonodajalca, je tako rekoč neizvršljivo
Odločitev je bila precej neenotna, sodišče je namreč odločilo s petimi glasovi za in tremi proti. Po besedah Zobca ločena menja, zlati to od sodnice Jedek Pensa, razkrije nelogičnosti, vrzeli, protislovja večinske odločitve. “To, kar Ustavno sodišče RS terja od zakonodajalca, je tako rekoč neizvršljivo. Potem pa za to predpiše še dvomesečni rok. Na kaj podobnega kot ustavni sodnik še nisem naletel. Ne spomnim se, da bi Ustavno sodišče RS kdaj dalo tako kratek rok,” je bil jasen Zobec.
Vladi ni mogoče ničesar strokovno očitati
Potem ko je bila javnost obveščena o odločitvi Ustavnega sodišča RS, je bila javnost deležna vrste medijskih spinov češ, kako naj bi vlada delovala nezakonito, čeprav temu ni res. Ravnala se je namreč po zakonu, ki je očitno neustaven. “Ta očitek ni na mestu,” je zatrdil Zobec. Odločba je namreč po besedah Zobca tako zelo napačna, da vladi ni mogoče ničesar strokovno očitati.
Ukrepi vlade naj bi bili preveč splošni, preobširni. Nekako nakazujejo, da naj DZ zakonodajo popravi. “Ne vem, kako se lahko v dveh mesecih zakon s popolno natančnostjo popravi in da se predvidi sleherni ukrep v negotovih pandemičnih časih. Če kdaj, je danes naša prihodnost zelo meglena, lahko se obrne v eno ali drugo smer. Kako naj vlada najprej (predlaga) in nato zakonodajalec ve, kaj se bo zgodilo. Nujno je, da so izvršitvene klavzule toliko široke, da dopuščajo prilaganje ukrepov konkretnim, nepredvidljivim življenjskim situacijam.” Ta situacija je bila namreč nepredvidljiva.
Ustavno sodišče je šlo absolutno predaleč
Glede na to, da je eden izmed nekdanjih ustavnih sodnikov dejal, da se je zgodilo prvič, da se je Ustavno sodišče RS postavilo v vlogo vladajočega skupaj z vlado (imeli naj bi tako imenovano paralelno dvovladje), je Zobec komentiral, da bi lahko temu tudi tako rekli. “Ustavno sodišče je šlo tukaj absolutno predaleč. Zapustilo je polje korektne pravne razlage, zagrešilo nelogičnosti, nedoslednosti, protislovja v svoji obrazložitvi.” Navedel je primer 99. točke, kjer so sklicevali na judikaturo ESČP, ki ni primerljiva. “Iz njega je trgalo stališča, ki niso primerljiva za ta primer,” je bil jasen. Po prepričanju Zobca je sodišče naredilo usodno napako, ko je temeljno vrednoto ustave-življenje postavila na drugo mesto. “Gre za povsem napačno tehtnico vrednot. Ni treba biti ustavni sodnik, da veš, da sta življenje in zdravje ljudi več vredna kot pa zbiranje in gibanje kjerkoli, neomejeno.”
Nina Žoher