Na silvestrovo 2019 so kitajski predstavniki zdravstva končno priznali, da se soočajo s težavo. Že pred koncem lanskega leta se je na Kitajskem vse več ljudi spopadalo s simptomi, kot sta suh kašelj in vročina, preden so oboleli za hudo pljučnico. Za mnoge je bila bolezen, ki so jo poimenovali COVID-19 oz. koronavirusna bolezen 2019, usodna. Žarišče okužb z virusom so locirali na živilski tržnici v Vuhanu. Tam se je okužilo 27 izmed prvih 41 pacientov, kar sicer ni trden dokaz, a oblasti so se hitro odločile zapreti tržnico.
Že leta 2002 je virus, ki je povzročal SARS, izbruhnil na zelo podobni tržnici na jugu Kitajske. Takrat se je virus razširil v 29 držav in po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ubil 774 ljudi. Do 15. marca se je novi koronavirus (SARS-CoV-2) po zadnjih podatkih razširil v 140 držav, kjer se je okužilo 159.367 ljudi, umrlo pa je skupno 5.956 ljudi.
Virusi se najprej širijo med živalmi, nato pa preskočijo na ljudi in povzročijo epidemijo
Mnogi se ob tem sprašujejo, zakaj se takšni virusi pojavljajo na živilskih tržnicah in zakaj na Kitajskem. Kot navaja Vox, so vir številnih virusov živali. Nekateri virusi, ki povzročajo gripo, na primer prihajajo od kokoši in prašičev, virus HIV prihaja od šimpanzov, vir ebole pa naj bi bili netopirji. Novi koronavirus bi lahko prav tako prihajal od netopirjev, nato pa bi se lahko na ljudi razširil prek luskavcev.
Takšne in podobne tržnice najdemo po vsem svetu, a za kitajske je tipično, da na njih ponujajo veliko različnih živali z vsega sveta, med drugim tudi divje živali. Razlog, da se na posameznih tržnicah nahaja toliko različnih živali, je odločitev kitajskih oblasti izpred desetletij. Do 70. let prejšnjega stoletja je država razpadala, od lakote pa je umrlo že prek 36 milijonov ljudi. Ker komunistični režim enostavno ni bil sposoben nahraniti ljudi, so leta 1978 z reformo dopustili zasebno kmetovanje. Pri perutnini in svinjini so na primer hitro velik tržni delež zavzemale velike družbe, majhni kmetje pa so se specializirali in pričeli loviti in vzrejati različne divje živali. “Na samem začetku so bila predvsem kmečka gospodinjstva, ki so na dvoriščih vzrejala želve, na primer. Tako se je pričelo širiti vzrejanje divjih živali. V interesu oblasti je bilo, da so spodbudile ljudi, da so si zagotovili preživetje s kakršnimikoli aktivnostmi so to lahko dosegli. Če se rešite iz revščine, je to dobro, ne glede na to, kaj počnete,” pojasnjuje Li.
Tržnice, ki predstavljajo žarišče virusov, so krinka za preprodajo prepovedanih vrst mesa ogroženih živali
Leta 1988 pa so komunisti ponovno spremenili pravila o divjih živalih, s katerimi so vse divje živali razglasili za last države, ki naj bi ščitila interese posameznikov pri izrabi divjih živali kot naravnih virov. “To je eden najbolj uničujočih problemov zakona. Če razglasite divje živali za naravni vir, to pomeni, da jih lahko ljudje izrabljajo,” pojasnjuje Li. Takrat se je povečal obseg vzreje divjih živali na industrijsko raven. Večji obseg in večje število različnih vrst živali pa pomeni večje tveganje za širjenje virusov. Kmetje so živali za zalužek prodajali na tržnicah, kakršna je tista v Vuhanu. Takšne tržnice preprodajalcem nudijo krinko za trgovanje z ogroženimi eksotičnimi vrstami živali, kot so tigri, nosorogi in luskavci.
“Komercialni interes malega števila uživalcev mesa divjih živali ugrablja kitajske nacionalne interese,” opozarja strokovnjak
Ob izbruhu SARS leta 2002 so oblasti začasno prepovedale trgovanje z divjimi živalmi, ki pa se je nato lahko nadaljevalo in je doživelo skokovito rast. Industrija posameznim vrstam mesa pripisuje čudežne in zdravilne učinke. “Večina Kitajcev ne je mesa divjih živali. Tisti ljudje, ki uživajo takšno meso, so manjšina bogatih in vplivnih,” dodaja Li. Komunisti so tako interes manjšine postavili pred varnost 1,4 milijarde ostalih prebivalcev. “Komercialni interes malega števila uživalcev mesa divjih živali ugrablja kitajske nacionalne interese,” še opozarja Li. Tudi ob izbruhu novega koronavirusa so oblasti začasno prepovedale preprodajo mesa divjih živali in številne organizacije zdaj pritiskajo na državo, da bi to prepovedali za stalno, kar bi pomagalo pri preprečevanju novih izbruhov nalezljivih bolezni in pri varovanju divjine.
Rok Krajnc