“Kultura smrti”, ki spremlja človeštvo ves čas njegovega obstoja in predstavlja hude oblike nemoralnosti in razčlovečenosti, se je v zadnjih desetletjih v Evropi okrepila prek vseh razumnih mej kljub varovalkam, ki so jih civilizacije skozi zgodovino vgradile v svoje politične, kulturne in pravne standarde. Običajno udari takrat, ko so civilizacije v iskanju nečesa novega opustile moralne standarde, ki so se navezovali na vero prednikov.
Michael Kearl, profesor sociologije in antropologije na univerzi Trinity v San Antoniu v ZDA, je leta 1999 glede odnosa do kulture smrti pojasnil: “Z gledišča našega poznega dvajsetega stoletja ugotavljamo, da se je na smrt začelo gledati kot na osrednjo gonilno silo, ki je temelj življenja, vitalnosti in strukture družbenega reda. Smrt je muza naših religij, filozofij, političnih ideologij, umetnosti in zdravstvene tehnike. Prodaja časopise in zavarovalniške police, poživlja zgodbe na televiziji … in je celo gonilna sila naše industrije.”
Sveti papež Janez Pavel II. je svaril pred samouničenjem civilizacije
Sodobna Evropa se je nevarnosti “kulture smrti” začela močneje zavedati, ko je o tem spregovoril papež Janez Pavel II., ki je opozoril na stranpoti naše civilizacije in zaskrbljujoče moralno stanje zahodne civilizacije, kar je po svoje zelo nenavadno, saj ima naša civilizacija najbolj razvito demokracijo in vsaj na papirju zapisano najvišjo stopnjo varovanja človekovih pravic. Kako je potem tak razmah kulture smrti sploh mogoč? Ne pozabimo, da je to mogoče, ker se je Evropa v svoji temeljni listini odrekla krščanskim koreninam kot moralnemu jedru, iz katerega izhaja.
Majda Žužek in Borut S. Pogačnik: veliko je izgubljeno, a ni še prepozno
O posledice pohoda “kulture smrti” smo v oddaji Aktualno spregovorili z gostoma, magistro religijskih in etičnih vprašanj Majdo Žužek ter psihoterapevtom in družbenim kritikom Borutom S. Pogačnikom.
Borut S. Pogačnik, ki je med prvimi opozoril na nečloveški odvzem koroških dečkov babici in dedku, je opozoril na nevarne prakse sodobnega človeka, ki se kažejo v zaskrbljujoči razširjenosti depresije, tesnobe, zasvajanju z drogami, množičnem končevanju življenj nerojenih otrok, samouničevalnem vedenju in samomorih. Kultura smrti vse bolj vdira tudi v zakonodajo evropskih institucij in držav, zato je poudaril pomen aktivne civilne družbe, ki se vključuje v oblikovanje javnega mnenja.
O etičnih vprašanjih sodobne družbe je spregovorila gospa Majda Žužek in se spraševala o razlogih, ki so namesto spodbujanja veselja do življenja v naše institucije in zakonodajo ter posledično v naš vsakdan prinesli splav, evtanazijo in čedalje večje omejevanje svobode govora. Poudarila je pomen šolskega prostora in zgled izjemnih osebnosti naše zgodovine, po katerih je vredno uravnavati svoje življenje, če želimo osebnostno in družbeno napredovati.
Na razpotju zgodovine
Boj svetega papeža Janeza Pavla II. je nadaljeval tudi papež Benedikt XVI., ki nas opozarja, da se kultura smrti razteza globoko v človekov vsakdan. Ne ostaja samo na ravni težkih moralnih vprašanj, kot je splav, je tudi način življenja, ki življenje noče biti. Upokojeni nemški papež še dodaja, da gre pri tem za “napad smrti, ki se pojavlja z masko življenja”. Vidimo namreč, da se kultura smrti postavlja pod krinko visokih idealov, kot so osebna svoboda, pravica biti srečen, uživanje življenja, ustvarjanje in ohranjanje blaginje.
Ti ideali niso sporni, sporna in uničujoča je njihova zloraba homoseksualnega lobija in anarhističnih levičarskih aktivistov, ki izvajajo sodobno ideološko kolonizacijo, ki se vedno konča v nihilizmu in ne prinaša nič dobrega, kot pravi papež Frančišek. Zato homoseksualno razglašanje teorije spola, omejevanje svobode govora in levičarsko multikulti socialno eksperimentiranje z narodi in masovnimi migracijami, ki vodijo v odpoved lastni svobodi in evropski tradiciji, lahko označimo za naši civilizaciji sovražno ideologijo.
Prepoznavanju nevarnosti in iskanju rešitev bomo v prihodnje posvetili več pozornosti, sicer bo prihodnost naših otrok ogrožena. V intimi volilnega prostorčka lahko pomagate spremeniti Slovenijo na bolje, v prvi vrsti zaradi dobrobiti naših otrok.
Franci Donko