V Državnem zboru je v organizaciji Društva poslancev 90 potekala okrogla miza o pomenu prvih demokratičnih volitev po II. svetovni vojni na slovenskih tleh in pomenu spoštovanja demokratičnih standardov. Kot opažajo osamosvojitelji, demokratični standardi izginjajo, v trenutni vladi so skoraj povsem poteptani.
“Da jih vodi politična skupina, ki je pravzaprav predmet obravnave. Sama sebe nadzoruje”, je bil med drugim kritičen poslanec prvega sklica Državnega zbora Andrej Magajna.
Procesi v 90-ih letih so bili še takšni, kot so bili postavljeni v socializmu. A volivci so na prvih volitvah lahko vsaj delno svobodno volili. Izvolili so stranke, ki so popeljale Slovenijo v samostojnost, v opoziciji pa je ostala večina komunistov. “To je bilo zrelo dejanje volivcev, ki so dali glavno dirigentsko palico v roke Demosu, nas pa kot bolj izkušene poslali v opozicijo”, je povedal poslanec prvega sklica Državnega zbora Ciril Ribičič.
A časi niso več takšni, kot so bili leta 1990. Takrat je bil seveda potreben pogum, a je vladalo tudi upanje. Danes pa živimo v precej bolj temačnih časih. Dimitrij Rupel, poslanec prvega sklica Državnega zbora, je izpostavil, da smo takrat živeli v obdobju evforije in prepričanja, da se bo vse dobro uredilo. “Danes so takšne obljube ali pa takšna pričakovanja zelo tvegana”, je ob tem pristavil.
Potrebno je ceniti vsak prispevek samostojnosti
Lojze Peterle se je spominjal tistih časov, v katerih mnogi niso verjeli, da lahko volijo. Čeprav so se komunisti hvalili s splošno volilno pravico, pa volitev ni bilo. Politika je bila v domeni partije. Ankete Peterletove stranke sploh niso zaznale. Nato pa so Krščanski demokrati zmagali med strankami Demosa.
“Ko smo hodili po vaseh in občinah, je marsikdo rekel, čakajte, pa to ni za nas, to je za “une”. Čutil sem, kako se je poznalo pol stoletja diskvalificiranja vere, krščanstva, cerkve kot osebne izbire in ljudje so tako rekoč lezli iz katakomb.” Peterle je opomnil zbrane, da je potrebno vsak prispevek k samostojnosti, tako levih kot osamosvojiteljev, ceniti, a da se ne smemo slepiti, da je bila samostojna Slovenija cilj vseh. “Kljub temu da se tudi iz tega filma razbere, da je bilo z Jugoslavijo konec, so šli na prve volitve s temeljno listino s predpostavko Slovenije v Jugoslaviji”, je navedel.
Demosova zmaga je bila čudežna
Še bolj kritičen je bil nekdanji predsednik Obrtniške stranke Slovenije, ki je jasno povedal, da so bili komunisti infiltrirani v povsem vse novonastale stranke. Edina, ki se je takšnih članov znebila, je bila njegova stranka. Zato so se jim komunisti pod krinko maščevali. “Da je bila stranka ovirana pri vsakem volilnem postopku in na vseh ravneh, od občinskih, krajevnih do državnih. Na koncu pa za na volitvah prejete glasove ni prejela z zakonom zagotovljenega denarja kot edina udeleženka volitev”, je pojasnil Vitomir Gros. A brez obrtnikov Demosove zmage ne bi bilo, saj Obrtniška stranka ni bila članica Demosa. Demosova zmaga je bila čudežna, saj so imele stranke nekdanjega režima medijsko, finančno in kadrovsko premoč. “Seveda so to neomejeno in nekontrolirano podporo uživale le politične formacije, ki so predstavljale politične zveze socialistično-komunističnega režima, seveda vse pod taktirko ZKS”, je izpostavil Gros.
Ob kaosu, ki je vladal v slovenski skupščini in ob dejstvu, da so takratni trije zbori zasedali vsak zase in da je zbor združenega dela vedno glasoval proti osamosvojitvenim ukrepom, je čudež slovenske osamosvojitve toliko večji. “In v tem kaosu trodomne skupščine, da je Demosu uspelo narediti državo, je neverjetno”, je izpostavil Slavko Kmetič in izrazil zamero do starih strank.
V Sloveniji se zdi, da imamo dva procesa, ki tečeta vzporedno še danes: proces pozabe in brisanja spomina, ki ga izvajajo tisti, ki so bili na napačni strani, in poskus ohranitve na strani, ki nas je osamosvojila. A nasprotniki osamosvojitve imajo tako kot leta 1990 v rokah medije, sodstvo in denar.
A. H.