“Ljudje se morajo zavedati, da je ta zakon res pomemben, ker bo drastično spremenil družbo in odnos do življenja in smrti,” v zvezi z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja poudarja slovenska zgodovinarka medicine prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec. Kot zdravnica iz izkušenj opominja, da ljudje radi živijo. “Radi živijo tudi v zrelih letih, prav tako v primeru kroničnih bolezni, invalidnosti…”
Na samem začetku oddaje Tema dneva na Nova24TV je prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec spomnila, kako se je pričel na Zahodu od konca II. svetovne vojne izboljševati standard življenja. Z izboljšavami na področju gospodarstva, sociale, zdravstva je postala družba vse bolj dolgoživa. Človek je leta 1800 živel približno 40 let, 1900 niti ne 50 let, sredi 20 stoletja 55 let, v 60-ih, 70-ih letih praktično nismo videli 90-letnikov, kaj šele 100-letnikov. Sedaj je v Sloveniji srednja povprečna pričakovana življenjska doba za ženske in moške okoli 82 let. “Vsaka družba, ki sledi trendom, registrira, da se stvari spreminjajo in da je potrebno temu ustrezno v družbi prilagajati vse potrebne sisteme, ki podpirajo starejšega človeka,” je izpostavila.
Ena tretjina prebivalstva v Sloveniji je po njenih besedah upokojenega, pri čemer smo priča znižanju natalitete. “Razkorak med starejšimi in mlajšimi je vse večji, ker se temu niso prilagajali ekonomski, zdravstveni, socialni sistemi ter drugi podporni sistemi za dolgoživo družbo. Tako smo, kjer smo,” je pojasnila in dodala, da se je v približno zadnjih 25 letih pričela na Zahodu uvajati evtanazija. Nizozemska je bila v Evropi prva, sledili sta Belgija in Luksemburg. “Na svetu je približno deset držav, ki imajo sprejeto evtanazijo, in nekaj več takih, ki imajo pomoč z asistiranim samomorom. To so neki novi trendi, ki med 200 državami na svetu pomenijo veliko spremembo. Zahodna družba torej gleda na materialni status, gleda, koliko ti ljudje stanejo, kaj pomenijo njihove pokojnine, boleznine, invalidnine, socialni transferji, zdravstvena oskrba starejših, dolgotrajna oskrba in tako dalje, in so pričele sprejemati zakone, ki na nek način limitirajo starost in stroške, povezane z njo,” je izpostavila.
Navedla je primer Kanade, ki je sprejela zakon o evtanaziji leta 2016, kjer je od uvedbe dalje na ta način umrlo 70 tisoč ljudi, na račun tega poročajo o silnih dobičkih. “To je ena plat, druga plat, ki je ni za spregledati, je, da je zahodna družba postala veliko bolj individualizirana, veliko manj je družinskega življenja, otrok, veliko manj je pogleda v prihodnost: želim družino, otroke, razmišljam kako bo, ko bom starejši, ko bodo vnuki, pravnuki v moji bližini,” je povedala v nadaljevanju.
Ljudje radi živijo
“Kot zdravnica lahko povem, da ljudje radi živijo. Radi živijo tudi v zrelih letih, prav tako v primeru kroničnih bolezni, invalidnosti in tako dalje,” je pojasnila in v luči zakona, ki ga je vlada sprejela, opomnila, da se sprejetje opravičuje z navedbo, da se s tem izraža sočutje do tistih, ki brezmejno trpijo. “Mi imamo kup statistik iz sveta, kjer je ta zakon sprejet, in govorijo, da je bolečina in fizično trpljenje šele na petem mestu med vzroki za odločitev za asistiran samomor ali evtanazijo. Medicina je postala res močna. V medicini praktično ni več bolečine, kjer ne bi znali pomagati. Imamo paliativno medicino, ki je vse bolj razvita,” je poudarila in dodala, da je paliativa ponekod tako zelo razvita, denimo na Gorenjskem, da so bile vzpostavljene paliativne mobilne ekipe. “Ljudje so radi doma, želijo umreti doma in med svojimi.”
Smrt je sestavni del življenja
Zdravstveno osebje in družba, čuteča, humanizirana družba, je bila po njenih besedah skozi vso civilizacijo vzgajana v to, da spoštuje življenje, da je življenje največ, kar imamo, da življenje na vse načine podpiramo in mu damo prednost. “Mentaliteta družbe se začenja spreminjati, kot nekaj, kar je bilo skozi vso zgodovino človeštva prepovedano – ubijanje. Ni civilizacije, ki tega ne bi prepovedovala,” je spomnila in dodala, da to ni vezano na krščansko vero. Pravi, da ko nekaj postane sprejemljivo, je to strašen alarm. Tako kot Rubikon. “V starem Rimu se je vedelo, da se reke Rubikon ne sme prestopiti, in tudi tukaj je neka meja, ki se je ne sme prestopiti. Naravi je potrebno pustiti, da kakšno stvar po svoje naredi. Smrt je sestavni del življenja, o kateri je potrebno govoriti. O umirjanju moramo govoriti, otroke moramo peljati na pogreb.”
Zakoni se nikoli ne sprejemajo za manjšine, ampak za večino
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec poudarja, da je bil zakon s strani vladajoče koalicije sprejet brez sodelovanja zdravništva, ki je z vsemi svojimi vodilnimi organizacijami, etičnimi komisijami in odbori izrazilo absolutno nasprotovanje. “Ta zakon je v številnih pogledih takšen, da se z njim nikakor ne moremo strinjati. Zakoni se nikoli ne sprejemajo za manjšine, sprejemajo se za večino, in tako bi v tem primeru absolutno moralo biti.” Spomnila je, da so kot zdravstvo svetovali, da naj tem tridesetim država plača asistiran samomor v Švici, kjer to izvajajo od leta 1941. “To je zanje del neke rutine, oni imajo to kot nek samomorilni turizem. To absolutno delajo evtanazisti, rablji, če hočete, nikjer ni nobenega zdravstvenega osebja. Tako kot se je pa tukaj zadalo, da se je izvajanje naložilo zdravstvenemu osebju, je to nekaj absolutno nedopustnega. Hipokrat je pred skoraj 2500 leti zaščitil šibkejše s svojim znamenitim kodeksom, ki pravi, da ne bom nikdar nikomur, tudi ko bi me prosil, predpisal smrtonosne droge ali ga napeljal na misel na to.”
Zdravnik ne sme nikoli ubijati
“Zdravnik je tisti, ki skrbi za šibkejše, za njihovo dobrobit in jim lajša življenje, vse muke trpljenja vse do smrti. Tako bomo tudi nadaljevali. Imamo ugovor vesti, ki ga bomo absolutno upoštevali. Zdravnik je tisti, ki ne sme nikoli ubijati,” je izpostavila in opomnila, da gre pri tem zakonu za silno besedilno olepševanje. “Gre za sprenevedanje, zamolčevanje, olepševanje. Zakon sam se tudi imenuje pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Gre za smrt, smrt je sestavni del življenja, smrti ne mistificiramo. Zato ljudje velikokrat ne vedo, zakaj gre,” je pojasnila in dodala, da je zdravnik do konca življenja vedno odgovoren za svoje bolnike s svojim podpisom. “O tem, kar se bo v medicini dogajalo, odločajo drugi, ne zdravniki.” Opomnila je na obstoj knjige “Strangers at bed side”, kjer so razni ekonomisti, komercialisti, psihologi, razni filozofi, ki o vsem mogočem odločajo, pod nič pa se ne podpišejo. Na koncu bi se moral pa zdravnik pod to podpisati?
V Kanadi v Quebecu imajo po njenih besedah že sedem odstotkov smrti s pomočjo evtanazije, kjer je ta v veljavi od leta 2016. “To strašno hitro raste.” Nizozemska, ki ima že 25 let evtanazijo, ima že okoli štiri do pet odstotkov primerov. Pravi, da obstajajo avtobiografije zdravnikov, ki so bili v ta proces prisiljeni, ki govorijo o strašnem trpljenju ob tem, nočnih morah, samomorilskih težnjah, begu iz poklica, o silnem bremenu, ki ga to prinaša. “Vsak, ki mora nekoga ubiti, se mora dehumanizirati. Mi imamo primer iz veterine. Veterinarji, ki imajo edini profesionalno licenco za ubijanje, imajo trikrat višjo incidenco, pojavnost samomora, kot je v družbi nasploh. Tudi oni so študirali, da bodo živalim pomagali, ne da jih bodo ubijali. To ni v človekovi naravi, to je dehumaniziranje družbe,” je bila jasna in dodala, da se moramo truditi, da to preprečimo, ker bo to družbo v svojem temelju strašno spremenilo. “Mi moramo ostati tankočutni, moramo čutiti empatijo do ljudi, ki trpijo, hvaležni moramo biti, da smo zdravi, da lahko delamo, se pogovarjamo.” Ob tem je opomnila na primer fanta, ki pade z motorjem, si poškoduje hrbtenico in postane paraplegik. “Rečejo mu invalidski voziček. Ta reče ne, raje umrem. Travmatologi nam povejo, kako ti mladi čez pol leta šibajo z vozički, so veseli, se poročijo, imajo družine.”
Zakon, ki naj bi začel veljati 28. januarja, zdravniku nalaga vse, od tega, da bi moral v lekarni vzdigniti smrtonosno drogo, moral bi jo prinesti do tistega, ki se je zanjo odločil, do tega, da bi moral nastaviti kanal oziroma biti zraven, ko to človek sam vzame, in počakati celo mrliškega oglednika, se pod to podpisati, ne bi pa smel napisati, da je bila smrt povzročena s pomočjo pri samomoru. Moral bi napisati, da je bilo zaradi popuščanja srca, neke prejšnje diagnoze. “To je strašna stvar, ki bi popolnoma spremenila statistiko smrti. Imamo 22 tisoč, 23 tisoč smrti letno. Koliko bi bilo sedaj tega, en odstotek več? Ker to je veliko v luči nizke stopnje rodnosti. Zavedati se moramo, kaj vse nam starejši dajejo, kaj nam dajejo invalidi.”
Sčasoma se zakon po izkušnjah širi
Izkušnje iz držav, kjer dlje časa uporabljajo evtanazijo ali asistiran samomor, po njenih navedbah kažejo, da stvari sčasoma dobivajo anekse, dodatke in se zakon širi ter se od najtežje ozdravljivih bolnikov širi počasi na druge skupine. “Na Nizozemskem imajo tako, da kroničnih neozdravljivih bolnikov po 70. letu ne zdravijo več, da nižajo mejo za zakon. Belgija ima, da se lahko otroci od 12. leta sami odločajo, je dovolj, da rečejo, da njihovo življenje nima nobenega smisla, vsebine, pri tem jih nagovarjajo za darovanje organov,” je pojasnila in dodala, da se najbolj bojijo za duševne bolnike. “V starajoči družbi je tudi precej dementnih. Ti so prav tako veliki koristniki zdravstvenih, socialnih in podobnih storitev in družbo stanejo.”
Bolniki se sicer po njenih besedah že močno bojijo zdravnikov, ker imajo v eni roki smrt v drugi življenje, ne vedo, ali jim lahko zaupajo. “Gre za uničevanje tradicionalnega poklica, ki je skozi celotno zgodovino skrbel za šibke in jim pomagal.” Pojasnila je, da se bodo na vse načine borili, da se s pomočjo ljudi prepreči in vloži zakonodajni referendum, ki bo rezultiral v tem, da ljudje želijo življenje. “Življenje je eno samo, življenje je neponovljivo. Življenje je tudi nepovratno. Družbo je potrebno spodbujati v zdravo sožitje, sprejemanje bolnih, trpečih …” je jasna.
V luči tega, da je še teden dni časa za zbiranje podpisov, je pojasnila, da se ljudje morajo zavedati, da je ta zakon res pomemben, ker bo drastično spremenil družbo in odnos do življenja in smrti. “Mi smo za življenje. Radi živimo, tudi starejši radi živijo.” Povedala je, da na to kažejo izkušnje, in dodala, da je potrebno razvijati paliativo in se na vsakem koraku truditi biti človek človeku človek.
Ž. N.