Minister za delo Luka Mesec je leta 2014 trdil, da je bila Jugoslavija svetovna velesila in eno najuspešnejših gospodarstev na svetu. Ki je bankrotirana klavrno propadla ravno zaradi neučinkovite ekonomije, Slovenija pa je ob njenem koncu dosegala le 30 odstotkov razvitosti sosednje Avstrije.
“Jugoslavija je bila tri desetletja eno izmed najuspešnejših gospodarstev na svetu. V 60 letih so o Japonski in Jugoslaviji pisali kot o paradnih konjih svetovne ekonomije.” To so besede in prepričanje današnjega ministra za delo Luke Meseca v oddaji Studio City. ki še danes plava v zablodi, da je socialistično samoupravljanje dobro, čeprav je tu dokončno uničilo Jugoslovansko gospodarstvo. Zanimivo, da voditelj Marcel Štefančič temu ni oporekal in je dopuščal izkrivljanje in zavajanje javnosti.
Po koncu druge svetovne vojne je bila Jugoslavija v razsulu, z zelo malo pismenimi in izobraženimi ljudmi in naslednjih pet let je bilo namenjenih obnovi celotne države in njene infrastrukture. Res je, da se je njeno stanje v prvih nekaj letih po koncu druge svetovne vojne izboljšalo. Zgradile so se bolnišnice, šole, cestna infrastruktura, prav tako pa so tudi mediji dobili pomembno vlogo. Gospodarska rast je bila 26-odstotna, vendar je lažje doseči gospodarsko rast, ko začneš z ničle, kot pa kasneje, ko je ta že utemeljena. Gospodarstvo Jugoslavije je bilo v začetnih letih zares uspešno, vendar so imele za to zasluge Zahodne države, ki so jo financirale. Kar pa je minister Luka Mesec očitno izpustil med “učenjem o jugoslovanskem gospodarstvu”.
Zakaj so se ljudje množično izseljevali na boljše?
Za Mesca je bila Jugoslavija svetovna velesila, pri čemer je pozabil povedati, da se je njeno gospodarstvo približno 15 let po drugi svetovni vojni soočilo s krizo in njeno dozo stabilnosti je porušila njena zunanja politika, ki ji je onemogočila dotok financiranja iz Zahoda. Jugoslavija je bila odvisna od Zahoda in to pove vse o njenem “močnem gospodarstvu”, ki je potem stagniralo. Ljudje se niti niso zavedali, kaj se dejansko dogaja, zahvaljujoč režimskim medijem, ki so bili pod nadzorom komunistične partije (čemur smo priča še danes). So se pa množično izseljevali v države s svobodnim gospodarstvom in bistveno višjim standardom.
Jugoslovanski eksperiment, kot ga še danes mnogi imenujejo in o katerem še vedno sanjata stranka Levica in minister za delo, je poskušal združiti osrednjo vlogo partije, torej države, pri upravljanju države in zainteresirati ljudi za (samo)upravljanje, ne za potrebe države, ampak za lastne potrebe. Tako je prišlo do socializma, katerega idejne smernice je dal Tito, teoretično in praktično pa obdelal Edvard Kardelj.
Strankarski veljaki iz Levice nas še vedno želijo prepričati, da gre za participacijo delavcev pri upravljanju firme, v resničnem življenju pa ne gre za nič drugega kot vzpostavitev totalitarne oblasti v sferi, kjer država nima nobenega mesta, vsaj dokler stoji Ustava Republike Slovenije, kjer je svobodna podjetniška pobuda zagotovljena. Z drugimi besedami, gre za to, da bi politika rada odločala, kaj se dela v določenih podjetjih. Podjetja, kjer zaposleni soupravljajo ali upravljajo oz. so lastniki ali solastniki, se po Meščevih besedah do svojih lokalnih skupnosti obnašajo povsem drugače kot podjetja, ki so denimo v lasti finančnih skladov.
Seveda ni nobenih težav, če govorimo o majhnih podjetjih, kjer se lastniki sami odločajo, da bodo z manjšim kolektivom upravljali podjetje. Drugače pa bo, če bodo Mesec in revolucionarni bratje želeli isto implementirati na višji ravni – se pravi, da bodo velike poslovne sisteme silili v samoupravljanje. Meščeve težnje po vrnitvi jugoslovanskega delavskega samoupravljanja so resnične, kar je težko razumeti glede na dejstva, ki so jasna, da je samoupravljanje korak v propad.
Tanja Brkić