Ni svobode brez ekonomske svobode, je ključno dejstvo, ki bi se ga moral zavedati vsak državljan. Država mora ustvariti pogoje, v katerih bo lahko vsak posameznik delal in ustvarjal na prostem trgu in si tako zagotovil dovolj velik zaslužek, da bo lahko zadovoljeval vse svoje potrebe. Svoboden človek ni odvisen ne od subvencij, ne od socialnih prejemkov. O navzkrižju med svobodo posameznika in socializmom, razliki med socialno ter socialistično državo ter o primerjavi med javnim in zasebnim sektorjem je za Nova24TV spregovoril tudi nekdanji državni sekretar ministrstva za finance ter podjetnik iz Londona Tomaž Štih, ki ga lahko spremljate tudi na Twitterju pod vzdevkom @Libertarec.
“Z bencinom gasiti požar,” se je namuznil Štih. Njegov komentar je letel na v Sloveniji trdo zakoreninjeno miselnost, ki po 72 letih socialistične vladavine želi vsak problem, katerega vzrok je socialistična država, reševati s še večjo krepitvijo le-te. Tu je Štih omenil, da je v Ustavi RS zapisano, da je Slovenija socialna in ne socialistična država, kakor se dejansko obnaša. Slovenska država ima tako prste v bankah, vrtcih, lekarnah ter gospodarstvu. To so vsa področja, ki so v normalnih državah po svetu prepuščena prostemu trgu.
“Javni sektor se je v krizi povečal za 21 tisoč ljudi, kar je povsem iracionalno.” Štih je poudaril, da je najlažji način, kako doseči višje plače v javnem sektorju tako, da sam javni sektor preneha odžirati ljudi zasebnemu. Ni namreč normalno, da ima javni sektor v povprečju tudi do 500 evrov višje plače od zasebnega. Tako stanje je nevzdržno. “Slovenija je razdeljena na morda eno tretjino ljudi, ki si želijo biti Sovjetska zveza, eno tretjino ljudi, ki si želi biti Švica, in eno tretjino, ki se vsako leto posebej odloča, na katero stran bi se uvrstili. Dokler ne bo neke močne enotne vizije, da pa morda vseeno želimo biti bolj Švica kot Sovjetska zveza, do takrat ne bodo mogoče dolgoročne mehke politike prehoda iz tranzicije v neko normalno državo.”
Štih je ob tem izpostavil, da vlade že vrsto let obljubljajo in pripovedujejo o zmanjševanju javnega sektorja z naravnim odlivom. A za izpeljavo česa takega bi bilo potrebno konsistentno upoštevanje iste politike za čas treh različnih mandatov, kar je v trenutni slovenski politični sliki nekaj nepredstavljivega.
Problemi “Našistov”
Še eden od problemov, ki pestijo javni sektor, je zaposlovanje po nepotrebnem. Štih je tu vzpostavil razliko med javnim podjetjem in zasebnikom. Direktor državnega podjetja ne bo za slabo poslovanje nikomur odgovarjal, medtem ko se bo zasebnik želel na vse pretege izogniti slabim poslovnim odločitvam. Državnemu podjetju tako ni mar, ali najame še nekoga “preko veze”, saj navsezadnje ni njihov denar, ki se zapravlja, medtem ko bo zasebnik dobro premislil, če rabi še nekoga v svojem podjetju.
Poleg tega svoje prispeva tudi mentaliteta ljudi, ki mislijo, da mora država poskrbeti za vse mogoče. “Vse storitve, ki jih nudimo državljanom, bi morali prepustiti svobodni zasebni pobudi in tam, kjer svobodna zasebna pobuda ne bi uspela, pa bi zraven posegla država.” Kot dober primer tega Štih navaja lekarne. Te bi lahko brez težav bile v zasebni lasti, saj gre za običajen posel, tam, kjer se zasebniku ne bi splačalo imeti lekarne, pa bi pobudo prevzela država.
Razlika med socialno in socialistično državo
Ključna je razlika med socialno in socialistično državo. Socialna država zagotavlja, da se vsi otroci izobražujejo, medtem ko gre socialistična država še korak dlje ter zahteva, da so šole v državni lasti, zato da bi lahko določala tudi, kako se bodo otroci izobraževali. “Samo socialistična država je mnogo dražja in neučinkovita.” Medtem ko socialna država svojim državljanom zagotavlja pogoje enakih možnosti, pa socialistična država ubija njihovega duha. Z ljudmi ravna kot z nedoletnimi otroki, ki niso sposobni sprejeti kakršnihkoli odločitev.
Štih je tu omenil, da študije po svetu kažejo, da v primerjavi med uspešnimi državnimi in uspešnimi zasebnimi podjetji vedno prednjačijo slednja. Nekateri domači ekonomisti še vedno vztrajajo, da samo zato, ker s podjetjem upravlja država, še ne pomeni, da bo slabo upravljano. Štih to možnost dopušča, a dodaja, da ko pridemo do narodnega gospodarstva zna biti država nadvse mačehovska. Za to naj bi bilo krivo pomanjkanje osebne odgovornosti, saj navsezadnje ne upravlja s svojim denarjem, temveč z denarjem davkoplačevalcev.
“Nastavljanje kompetentnih ljudi” je tako samo še ena krilatica, s katero se meče ljudem pesek v oči. “Zato je edina možnost, da izluščimo državo iz tega gospodarskega sektorja.” To bo namreč omogočilo zasebnikom večjo konkurenčnost, obenem pa zaščitilo davkoplačevalski denar, ki ne bo po nepotrebnem izpostavljen tveganjem, zaradi katerih se krpajo raznorazni primanjkljaji v javnem sektorju.
Narobe svet
V Sloveniji kar 75 odstotkov ljudi verjame, da se bo z višjimi davki polepšalo njihovo življenje. V Sloveniji se okoli 80 odstotkov ene generacije vpiše na fakultete, samo 30 odstotkov jih konča prvi letnik. Vlada prepričanje, da s fakultetno izobrazbo lahko dobimo boljšo službo. A tako razmišljanje privede do tega, da se kasneje samo po nepotrebnem napihuje javni sektor. “Če formalna izobrazba res pelje do višje plače, potem bi jo morali deloma financirati sami, saj je to naložba.” V takem primeru se potem zdi nadvse krivično, da morajo tisti, ki niso obiskovali fakultete, financirati študij tistim, ki si to želijo, saj bodo navsezadnje sami na veliko slabšem, če privzamemo to osnovno zmotno tezo, da višja izobrazba pomeni boljšo plačo. Ceniti je treba delo – ko se to zgodi, se tudi plače uravnajo glede na zahteve trga.
Za konec je potrebno dodati, da so Sloveniji potrebne strukturne reforme. Vse, kar dela trenutna vlada, ne zaleže ničemur, saj ne rešuje vzrokov težav, temveč nagovarja samo posledice.
Ivan Šokić