Pred skoraj devetimi leti sta v Parizu v prostore tednika Charlie Hebdo vstopila Saïd Kouachi in Chérif Kouachi. Brata alžirskega rodu sta tedniku zamerila norčevanje iz islamskega preroka. Zaradi tega sta ubila 12 ljudi. Danes v Slovenji spremljamo politični napad na karikaturista Dela, ki je tri visoke političarke upodobil kot razgaljene “Atlase”, v rokah katerih počiva celoten svet. Sta napada, vsaj v duhu, res tako različna?
Pariški strelski pohod ni bil pregovorna “strela z jasnega”. Še pred pokolom novinarjev je bilo ogorčenje. Osem let pred usodnim dogodkom so islamske organizacije zaradi satiričnih upodobitev islamskega preroka preganjale medij na podlagi sovražnega govora. Tožbo so izgubile. Sledilo je fizično nasilje.
Naprej je leta 2011 sledil bombni napad, nato so jim spletni hudodelci vdrli v spletno stran. Do bombnega napada je prišlo le dan po tem, ko so ustvarjalci tednika napovedali, da bo odgovorni urednik prihajajoče številke kar sam islamski prerok. Ko so dejanskega urednika tednika Stephana Charbonnierja mediji prosili za komentar, je odgovoril, da islam ne more biti izključen iz svobode govora. “Če se lahko norčujemo iz vsega v Franciji, če lahko v Franciji govorimo o čemer koli razen o islamu ali posledicah islamizma, je to nadležno,” je povedal. Podobno je komentiral tedanji francoski premier Francois Fillon, ki je dejal, da bombni napad predstavlja neupravičen napad na svobodo tiska.
Sledil je strelski pohod, ki je za sabo pustil 12 mrtvih ljudi, 11 ranjenih. Med mrtvimi je bil tudi Stephan Charbonnier, ki je pred napadom hotel pridobiti dovoljenje za nošnjo orožja. Na vlogo mu oblasti niso nikoli odgovorile.
Karikaturista napade sam vrh politike
Skoraj devet let kasneje v Sloveniji poteka posvet slovenske diplomacije. Ta je očitno potekal v duhu feministične zunanje politike. To je namreč že ob začetku mandata napovedala ministrica Tanja Fajon, o tem pa pričajo tudi fotografije z dogodka. Na eni izmed teh se prešerno smehljajo predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, predsednica države Nataša Pirc Musar in že omenjena zunanja ministrica. Vse tri izpričane feministke. Kmalu za tem je Delo objavilo Kočevarjevo karikatura, ki je visoke predstavnice naroda upodobila kot nekakšne ženske Atlase, ki skladno z grško mitologijo podpirajo svet s svojimi rokami. Sporočilo satirične risbe tako pravzaprav deluje kot kompliment. A ta jih prikazuje tudi razgaljene, njihove prsi namreč kukajo izza oblek, kar jih razkriva kot navadne ljudi, ženske, in ravno v tej dihotomiji je iskati čar in humor te karikature ter karikatur nasploh.
Omenjene nato napadajo karikaturista. Njegovo delo je po njihovem “šovinistično”, kot bi dejala predsednica države, Fajonova pa je zapisala: “Veliko in preveč je tega. Precej žalostno in sramotno. Nimam besed.”
V imenu vere in feminizma?
Ostrina in število zapisov predstavljajo neposredni napad na karikaturista in medije. Tri političarke in njihovi sopotniki, tako kot pariška terorista alžirskega rodu, menijo, da je mogoče iz svobode govora izključiti teme, o katerih se v družbi ne smemo šaliti. Brata Kouachi in njuni somišljeniki so prepričani, da se je prepovedano šaliti iz njihove vere, Fajon in Pirc Musar sta prepričani, da se je prepovedano šaliti iz njiju samih ali iz feminizma, ki ga skušata predstavljati.
Medtem ko je napad na drzne pariške karikaturiste prišel iz obrobja francoske družbe, v Sloveniji napad na svobodo izražanja prihaja iz samega političnega vrha. Teroristi so imeli na voljo strelno orožje, trojica slovenskih političark ima na voljo moč oblasti. Po črki zakona sicer nobena od njiju nima dostopa do represivnega aparata, ga pa imajo zato po neformalnih poteh. V deželi, kjer politična volja pogosto nadvlada vladavino prava (kot smo videli v zadevi RTV na ustavnem sodišču), tovrstni napadi niso prav nič spodbudni.
Koga ali česa ne smemo kritizirati?
Želja po tabuizaciji satire na račun politikov in njihovih političnih doktrin je hkrati tudi v funkciji utrjevanja oblasti. Ljudje in ideje, ki jih ne smemo kritizirati, so v tem primeru ljudje in ideje, ki nam vladajo. Ko karikaturist trivializira feminizem, trivializira tudi ideološko podstat, za katero so zastavile svoje ime. Posledično trivializira njih same. Ljudje, ki se predstavljajo kot avantgarda slovenskega ljudstva, si tovrstnih trivializacij pač ne morejo privoščiti.
Po drugi strani je kritika političnih nasprotnikov več kot dobrodošla. Tanja Fajon je v preteklosti brez težav delila karikaturo istega umetnika, ki je na podobno šaljiv način prikazal njene politične nasprotnike.
Odlična ponazoritev odnosa desnice do vladavine prava v #EU 🤦🏻♀️ Pozablja se, da #EU ni klub podjetnikov, temveč unija vrednot. @strankaSD https://t.co/1TblXMiu5g
— Tanja Fajon (@tfajon) January 19, 2019
Tedaj je karikatura ni motila, saj ni načenjala njene legitimnosti.
Nadležna oblast
Ob koncu velja parafrazirati besede umorjenega urednika Charlie Hebdo. Če se lahko norčujemo iz vsega v Sloveniji, če lahko v Sloveniji govorimo o čemer koli, razen o feminizmu ali posledicah feminizma, je to nadležno. In res, na sončni strani Alp se je dovoljeno norčevati iz (skoraj) vsega. A na veliko žalost trenutne oblasti so dovoljene šale že po naravi stvari dolgočasne. Feministična fatva, ki so jo visoke političarke izrekle nad karikaturo, pa deluje kot poziv za nastanek novih.
Žiga Korsika