Vladni odnos do stavkajočih zdravnikov je politološko gledano šokanten in omogoča poglobljene uvide v naravo slovenske vlade. Zakaj imamo levo vlado, ki se v odnosu do zdravnikov obnaša “thatcheristično”, radikalno desno torej? Ali pa gre morda le za uporabo stalinističnih političnih tehnik? In kaj pravzaprav v vladi sploh počne radikalna Levica?
Vsak levičar, ki da kaj nase, podpira stavko (katerihkoli) delavcev. Boj za boljše plače in položaj delavcev je v srčiki ideologije levega političnega gibanja, ki ga je kot stranski učinek rodila industrijska revolucija, ko se je – če uporabimo marksistični jezik – rodil delavski razred zaradi nastanka kapitalističnih produkcijskih odnosov. Osnovna ideja politične levice je brez dvoma zaščita delavcev. Tu ne gre le za to, da delavci dobijo boljše plače in da lahko prosti čas preživljajo bolj kvalitetno zaradi boljšega standarda, ki ga prinese višja plača, pač pa gre tudi za izboljšanje delovnih razmer v smeri manjše obremenitve.
Zato bi vsaka normalna leva vlada, ki bi se ji zgodila zdravniška stavka – ki se ne dogaja le zaradi slabih plač zdravnikov, ampak tudi zaradi nemogočih delovnih razmer, v okviru katerih prihaja do hudih obremenitev zdravnikov z močno preseženim delovnim časom – stremela k temu, da se stavka čim prej konča. Zdravnikom bi omogočila boljše plače in z uporabo kriznega menedžmenta izvedla takojšnje razbremenitve oz. – če to ne bi bilo mogoče – mrzlično iskala rešitve, ki bi zdravnike razbremenile v najkrajšem možnem času. Slovenski zdravniki so namreč v Sloveniji – po besedah marksistov 19. in 20. stoletja – v nebo vpijoč in šolski primer “izkoriščanja” delavcev s strani “brezdušnega kapitalističnega” sistema. Še toliko težje je, ker so zdravniki po naravi altruisti, ljudje, ki drugim ljudem nesebično pomagajo. Zato bi ne le stavka zdravnikov, ampak tudi njihov položaj, na katerega so opozorili s stavko, povzročal hude migrene vsaki normalni evropski levi vladi. Kako je mogoče, da se naša nazivno leva vlada do stavkajočih zdravnikov vede nonšalantno, skoraj porogljivo – točno tako, kot se je britanska železna lady, premierka Margaret Thatcher sredi 80. let prejšnjega stoletja vedla do stavkajočih britanskih rudarjev?
Ponoreli “golobnjak” nad zdravnike
O britanski zgodovini dobro poučeni bralec tega prispevka bi na tem mestu nemara pripomnil, da avtor s primerjanjem Golobove vlade z vlado Thatcherjeve pretirava. Thatcherjeva je namreč trajno zapirala rudnike in se nameravala stavkajočih rudarjev lotiti celo z vojsko. Golobova vlada (za zdaj) z zdravniki ne počne nič podobnega. Toda podobnosti, zaradi katerih Golobovi vladi nedvomno lahko pripisujemo “thatcherizem”, zagotovo so. Pustimo to, da so Socialni demokrati, Golobovi koalicijski partnerji, znani po tem, da nekateri njihovi vidni predstavniki občasno uporabljajo neoliberalno retoriko in navsezadnje tudi politično delovanje, kar jih bolj kot na levico umešča v politično sredino, če ne kar na desno – to Socialnim demokratom pogosto očita prav njihova koalicijska vladna partnerica Levica. Pustimo tudi to, da je Golobova vlada svoje delo v “thatcherističnem” duhu zastavila na omejevalni plačni politiki in zniževanju javnih storitev v zdravstvu, česar sicer de iure ne moremo trditi, de facto pa prav gotovo glede na to, da se “čakalne dobe sicer niso podaljševale, se je pa število ljudi v čakalnih vrstah povečalo”, če citiramo kar predsednika vlade Goloba. “Thatcheristični” in s tem radikalno desni pristop vlade do stavkajočih zdravnikov izpričuje to, da Golobova vlada zdravnikom poskuša onemogočiti stavko s sprejetjem novele zakona o zdravniški službi, ki določa naloge, ki jih mora zdravnik izvajati v času stavke.
To je isti zakonodajni princip, kot ga je proti rudarjem izvajala vlada Thatcherjeve, zakonsko onemogočanje stavke torej. In seveda je medijski pogrom nad stavkajočimi s strani vladi naklonjenih medijev obstajal v času Thatcherjeve kot v času Goloba. V Veliki Britaniji (VB) so mediji izkrivljali podobo o stavkajočih in zavračali njihove zahteve na zelo podoben način, kot to počno vladi naklonjeni slovenski mediji. Stavka rudarjev v VB je bila enako upravičena, kot je upravičena stavka zdravnikov v Sloveniji, a vladi naklonjeni mediji so v VB udrihali po stavkajočih kot v Sloveniji po njih udrihajo vladi naklonjeni mediji danes. Golobova vlada tako zdravnike demonizira, kot je vlada Thatcherjeve nekoč demonizirala rudarje.
Razlika med vlado Thatcherjeve in Golobovo vlado pa je seveda ekstremna. Thatcherjeva je bila radikalna desničarka, političarka z najbolj desnega pola britanske konservativne stranke. Golobova vlada pa je leva. Bi lahko rekli, da so slovenski levi volivci, ki se desnice po njihovih lastnih besedah bojijo kot hudič križa, izvolili (radikalno) desno vlado v levih oblačilih, ki se požvižga na pravice delavcev? Če pogledamo dejstva v povezavi z zdravniško stavko, to nedvomno drži. Tega, ali je vlada desna ali leva, namreč ne določajo njene besede ali imena strank, ki jo sestavljajo, pač pa njena dejanja. In dejanja Golobove vlade v odnosu do zdravnikov in njihove stavke so “thatcheristična”, radikalno desna torej.
Kaj pa če ne? Kaj pa če gre za nekaj drugega? Kaj če imamo vlado z radikalno levimi totalitarnimi apetiti? V času stalinizma, skrajne diktatorske oblike državnega socializma, stavk namreč ni smelo biti. Če je prišlo do stavke, je Stalin poslal vojsko, ki je z nasiljem stavko zatrla. Kajpak Golobovi v demokraciji nad stavkajoče ne morejo poslati vojske ali policije. Toda po nastopu Golobove vlade obstaja veliko indicev, da si vlada prizadeva za uniformno medijsko krajino s prevzemom RTV Slovenija, vzpostavlja delovna telesa za nasprotovanje sovražnemu govoru, kar je druga beseda za cenzuro, odstranjuje nepreverjene oz. domnevno sebi nenaklonjene kadre na ključnih položajih javnih podjetij ipd. Vsekakor gre pri teh prijemih za elemente nedemokratičnosti, če se izrazimo zelo blago. To pa ni demokratično, je totalitaristično ali diktatorsko.
Zablodela radikalna Levica
Prav neverjetno je, da je v vladi, ki se vede radikalno desno, koalicijski partner radikalno leva stranka Levica. Skladno z doktrino demokratičnega socializma, ki ga ta stranka nazivno zastopa, bi morala poskrbeti za delavce v smislu, da za delo prejmejo pošteno plačilo in da ne delajo v nemogočih delovnih razmerah. Slovenski zdravniki so za svoje delo premalo plačani in delajo v nemogočih razmerah, ker jih ni dovolj, številni morajo delati nadure prek meja zdravega razuma. Stranka Levica pa meni, da je stavka zdravnikov neupravičena, ker naj bi drugi delavci v zdravstvu imeli “bistveno slabše plače in delovne razmere”. Ob tem Levica v vladi sodeluje oz. tolerira radikalno desne “thatcheristične” prijeme, katerih namen je zlom zdravniške stavke.
Stranka Levica je z zdravniško stavko očitno izgubila svoj moralni kompas. Namesto da bi uporabila svojo moč koalicijskega vladnega partnerja, ignorira trpljenje delavcev, najšibkejših pripadnikov družbe torej. Edina logična razlaga je, da je to tako, ker so gospe in gospodje iz Levice klasični salonski kaviarsocialisti, podobno kot je bil denimo Friedrich Engels, ki je bil sin kapitalista in v življenju nikoli ni bil reven. Zato v resnici ne razumejo momenta (kot se je zgodil z zdravniško stavko), ko bi lahko pred svojimi volivci zasijali in sledili ideologiji, ki jo zastopajo. Preprosto rečeno: Levica je zaspala in se po neumnosti v zdravniški stavki postavila na napačno stran. Zaradi politične nezrelosti bo Levica naposled izpadla iz parlamenta, ker se ji bodo prej ali slej njeni volivci odrekli.
Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji