Mnogi ekonomisti opozarjajo, da je Slovenija naravnost na poti v prepad, če ne bodo izvedene boleče strukturne reforme – predvsem davčna in seveda tudi reorganizacija dela v javni upravi, ki bi med drugim vključevala tudi vzpodbudo upokojevanj, in kar je najbolj politično boleče – odpuščanja. Vlada Roberta Goloba sicer opušča kakršno koli reformno ambicijo s priročnim izgovorom poplav. A po eni strani smo lahko zadovoljni, da je tako – reforme, ki jih je pripravljala vlada, so namreč le še bolj privijale socialisitčnu uravnilovko. Njihova razvodenela različica je rop državljanov in gospodarstva z izgovorom popoplavne sanacije. Slovenija pa potrebuje ravno obratno od tega.
Ekonomist Marko Jaklič je za RTV izrazil razočaranje nad vladno pasivnostjo. “Čudim se pasivnosti, neaktivnosti oziroma nesposobnosti narediti kakršno koli spremembo, ki je potrebna. Od davčne do pokojninske in tako naprej.”
Jaklič meni, da je morda čas za reforme že mimo, sploh ga moti, da so ustavili davčno reformo. “Da ne govorimo o drugih reformah. Vsaka vlada ve, da je drugo leto ključno za reforme. Tretje ali četrto sta že preblizu volitvam. Sam bi na osnovi tega sklepal, da se ne bo zgodilo nič. Bi se pa moralo.”
Kot rečeno, pa smo lahko skoraj zadovoljni, da se vlada ni lotila davčne reforme, saj je predlagala neverjetne rešitve, kot je obdavčitev nepremičnin in celo obdavčitev celotnega premoženja (!), kar je svetovni unikum – ne da bi se lajšalo davčno breme na delo. To sicer spoznava tudi Jaklič:
“Zdaj se tudi vidi, ko govorimo o tem, kako bomo financirali to ujmo. Bolj kot ne bomo dvigovali prispevke ali davke in to tistim, ki jih že zdaj največ plačujejo. Se pravi, obremenimo srednji razred, ga na neki način uničujemo. Je pa ključen. Na drugi strani pa tam, kjer bi res morali kaj narediti, in na to ne opozarjamo samo mi, temveč tudi tuji ekonomisti, delajo primerjalne študije, da je pri nas rentniško premoženje premalo obdavčeno. Preveč pa so obdavčeni dohodki ljudi, torej plače. Čim je bilo malo nakazano, kako bi šli v to smer, so se že ustrašili odziva. Ampak politiko imamo zato, da nas iz egoističnih, parcialnih, kratkoročnih interesov prepriča, kaj je za vse nas skupaj boljše v prihodnje.”
Siromašenje srednjega sloja
In ravno s tem je Jaklič zadel bistvo. Vlada z dodatno obdavčitvijo dela (letos že trikratno izvišanje davkov na plače, medtem ko OECD predlaga ravno obratno – razbremenitev) napada tiste, ki se nimajo kam skriti. Redno zaposlene ljudi, ljudi z družinami, ki si ne morejo privoščiti, da bi čez noč pospravili kovčke in šli na Ciper ali v Švico. Jasno je, da so pravi milijonarji že davno parkirali svoj denar v tujini in nimajo s Slovenijo prav nič več – med njimi tudi tranzicijski tajkun Darko Horvat, ki ga je predsednica republike imenovala za “finančnega genija”.
Navadni ljudje nimajo takšnega ugodja. In vlada to ve, ve pa tudi, da je srednji sloj edini zanesljivi in neusahljivi rudnik javnih sredstev ne glede na to, kakšne krilatice o obdavčitvi bogatih prodaja javnosti. Kot pa ugotavlja Jaklič, to povzroča erozijo srednjega razreda, ki se počasi potaplja v revščino, kakršne je že bil vajen v bivši državi.
Seveda obstaja dober razlog, zakaj v Sloveniji nikoli ne bo nepremičninskega davka – vsaj ne pod levimi vladami. Novodobni fevdalci so skoraj izključno iz vrst rdeče birokracije, njihovo premoženje pa izvira še iz časov, ko so se stare meščanske vile delile najbolj zagretim in skrajnim komunistom. Privilegij finančne varnosti in dejanske davčne praznine se prenaša iz roda v rod, vsaka leva vlada pa ve, da ne sme drezati v to osje gnezdo. Ljubljana in Primorje sta pomemben del tega nasledstva in ravno ti dve regiji sta ključni za dominacijo levih vlad po osamosvojitvi. Jasno je, da je napad na srednji sloj, ki dela, edina taktika levičarjev, s katero ne bodo odtujili svoje rentniške volilne baze.
I. K.