Leta 2005 je bilo na nivoju vlad in držav v sklepnem dokumentu Svetovnega vrha OZN dogovorjeno, da se prizna potreba po univerzalni privrženosti in izpolnjevanju vladavine prava. Vladavina prava se nanaša tako na države kot tudi na mednarodno raven. O tem se v GS OZN letno sprejemajo resolucije, ki govorijo o stanju v posameznih državah na tem področju.
Kaj je vladavina prava bi lahko na najbolj preprost in v razširjeni obliki pojasnili s trditvijo, da vladavina prava pomeni podrejanje državljanov, institucij in vladajočih in drugih subjektov pravnemu redu in pravu nasploh. Za vladavino prava ni dovolj, če so sprejeti ustrezni akti, ampak jih je treba tudi v praksi spoštovati na vseh nivojih, saj pravo posega praktično v vse pore našega življenja. Lahko bi rekli, da enako kot politika, vendar z različnimi načini poseganja, še vedno pa v korelaciji. Politika kot predstavnik ljudstva odloča o pravnem redu, ta pa nato tudi njo zavezuje. Na ta način si civilizirana družba postavlja pravila, ki bi jih naj tudi spoštovala. Navsezadnje si pravila in cilje na svoji ravni postavlja tudi posameznik, njegova zrelost pa se kaže v tem ali se lastnih pravil tudi drži.
V zadnjih letih, morda nekaj več kot desetletju ali pa recimo kar po sprejemu zgoraj navedenega dogovora v OZN (2005) je mogoče spremljati vse več poskusov prevlade politike nad pravom. Progresivna politika poskuša pravo relativizirati povsod tam, kjer bi ga lahko uporabila za zlorabo in za uveljavitev svojih agend. Morda malo drzno, pa vendar z ustreznim priokusom lahko ugotovimo, da je v to past padel tudi prejšnji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki je že na začetku svojega mandata napovedal predvsem politično delovanje komisije, kar se je skozi mandat tudi močno kazalo. Seveda je komisija politični organ in prav je, da deluje politično, ampak v teh primerih se vedno pojavi ampak …
Iz preteklosti močno izstopa odnos do dogajanja v zvezi s političnim pregonom v Sloveniji v zadevi Patria (najodmevnejši primer, so pa seveda tudi mnogi drugi), kjer je politika izrazito dominirala nad pravom in domnevno vladavino parava. Vemo, da je bil proces na koncu razglašen za protiustavnega, vsebinsko pa je bilo ugotovljeno, da očitano dejanje sploh ni opredeljeno kot kaznivo. Pa vendar sta bili neposredni posledici tega procesa nezakonit odvzem poslanskega mandata in odvzem prostosti trem osebam. In kako je na proces Patria reagirala Junckerjeva komisija? Komisija je molčala ali pa je poudarjala, da je to stvar organov pregona in vladavine prava. Tega, da se pravosodni sistem v Sloveniji z roko v roki s politiko poigrava s pravom in da (pre)pogosto ignorira vladavino prava, takrat v Bruslju ni nihče jemal resno. Povsem drugačen odnos ima evropska politika (del nje) do procesa odločne depolitizacije sodstva na Madžarskem in na Poljskem. Odstranitev sodnikov, ki so v preteklosti sodili v interesu totalitarnega režima, se označuje kot nedopusten poseg politike v neodvisno tretjo vejo oblasti.
Vpletanje političnega urejanja sodstva v pogajanja o neki drugi temi
Pretekli vikend s koncem v ponedeljek so v Bruslju potekala pogajanja o finančnih svežnjih za odpravo posledic koronavirusa, epidemije in pandemije, ki se kaže tako na ravni posameznika kot na ravni gospodarskih družb, javnega življenja, držav in skupnosti držav.
V času pogajanj o finančnih svežnjih pomoči državam je bila v nekem delu pozornost preusmerjena iz vsebine in namena pogajanj na pravno področje in nesoglasja, ki se pojavljajo glede pravne ureditve v posameznih državah. Piscu teh vrstic ni natančno znano kdo in na kakšen način je uspel v nekem trenutku v pogajanja vplesti odnos do prava oziroma do vladavine prava v nekaterih državah EU, dejstvo pa je, da se je to zgodilo. Ponovno sta bili najbolj izpostavljeni Madžarska in Poljska, ki si močno prizadevata iz svojih pravnih sistemov izriniti vpliv pretekle politike, ki se vleče iz totalitarnih komunističnih časov. Levičarska politika je žal v svojih spletkah toliko močna, da s svojimi zavajanji uspeva držati relativno ravnovesje z normalnostjo, kar škoduje predvsem normalnosti. Prizadevanja za normalizacijo na področjih pravosodja v bivših socialističnih državah se na ta način prikazuje kot nedopustno poseganje politike v pravosodje teh držav, v bistvu pa je ravno obratno. Del politike teh držav si prizadeva odpraviti prisotnost politike v pravosodju in s tem zlorabe v politične namene. Pravzaprav gre za to, da politika iz pravosodja ni odšla, kot je nekdo ocenil stanje v Sloveniji. Ta politika je uspela problem celo prenesti na raven Evropske unije, kjer mnogi nimajo predstave kako je komunizem zažrt v sisteme in s svojim vplivom škoduje razvoju držav in standardu prebivalstva, da o pomembnem spoštovanju človekovih pravic sploh ne govorimo.
Tista država, ki po tem vrinjenem ključu ne spoštuje vladavine prava naj ne bi bila upravičena do finančne pomoči za odpravo posledic epidemije. Pozor, po mnenju politike o pravnih vprašanjih! Politika naj bi torej odločala o tem ali nekdo spoštuje pravna načela in pravni red ali ne. Pri glasovanju bi se na ta način lahko nekatere države odločile glasovati proti paketu neki drugi državi, ker ta po njihovem političnem prepričanju ne spoštuje vladavine prava. V resnici gre seveda za umazan poskus prevlade ene politike nad drugo.
Ker so bile nekatere države glasno proti temu, med njimi Slovenija, je završalo v slovenskih dominantnih (levih) medijih, ki poskušajo na vsakem koraku diskreditirati slovensko vlado. Naslovi prispevkov so se glasili v stilu: Ali se Slovenija še zavzema za vladavino prava, Janša na pogajanjih izpodbija vladavino prava, Slovenija se je postavila na stran Madžarske in Poljske, ki ne spoštujeta prava in podobno.
Konec zgodbe dober, vse pa še ni dobro
Na koncu je slovenska ekipa z Janezom Janšo na čelu uspela pridobiti za Slovenijo 10,5 milijarde sredstev, od tega 6,6 milijarde nepovratnih sredstev v naslednjem evropskem proračunskem obdobju, oziroma perspektivi, kot tam temu rečejo. Tako so tudi slovenski dominantni mediji z levo politiko vred izgubili svojo glasnost ali drugače povedano, obmolknili so pod težo argumentov.
Politika in pravo bi morala biti komplementarna in v nobenem primeru izključujoča eden do drugega. Vse ostalo v medsebojnem delovanju je lahko le zloraba, kar mnogokrat žal je.
Ureditev teh razmerij in medsebojne neodvisnosti pri poštenem delovanju naj bo torej cilj. Ta cilj lahko vidimo v mnogih državah bivšega vzhodnega bloka in ta cilj ima pred seboj tudi aktualna slovenska vlada. Z ustrezno prodornostjo in argumenti bo nazadnje nedvomno uspelo, saj gre tudi v tem primeru za evropski standard izenačene demokratičnosti in človekovih pravic. To bodo zagotovo spoznale tudi države s staro tradicijo demokracije in odnosom do vladavine prava. Pravzaprav morajo to spoznati volivci, ki lahko edini zavrnejo mazohistično politiko, ki jo predstavljajo progresivci. Med zadnjimi pogajanji je do pomembnega spoznanja, kot smo videli, le prišlo. Žal ena lastovka ne prinese pomladi, se je pa lahko veselimo. Tokrat se je našla smer kljub pokvarjenemu kompasu, za nadaljevanje pa bo treba kompas dati na servis.
Ali gre torej v celi zgodbi za vladavino prava ali vladavino politike? V nekem smislu seveda gre za oboje, smiselno pa je gledati na pravo tudi kot na orodje in okolje, ki daje smer, določa pravila in poskrbi za konsekvence/sankcije, če pride do odstopanj. Po teh pravilih je vladanje prepuščeno politiki, ki zastopa ljudstvo.
Svet bo ponovno bolj normalen, ko teme o vplivu pravosodja na politiko in politike na pravosodje ne bodo več vznemirjale. To pa bo takrat, ko ne bo poskusov politike, da bi vplivala na pravosodne organe in ko v pravosodju ne bo odločitev s političnimi motivi. Kadri nekaterih sredin na obeh straneh, se sami temu »privilegiju«, ki jim ne pripada v današnjih razmerah očitno ne bodo odpovedali, zato je pot strma.
Davorin Kopše