Pretekli petek se mi je iztekla dveletna pogojna kazen v zadevi, ki je v teh krajih postala znana pod imenom Škorčeva glosa. Nekdanji zunanji sodelavec revije Demokracija je decembra 2020 napisal gloso Presežki 5 (peto po vrsti pod naslovom Presežki), v kateri je na satiričen način kritiziral nemoč vlade pri obvladovanju nezakonitih migracij. Dodal je, da če vlada tega ne bo zmogla, bo to pač storil Bog, ki se ne bo ustavil le pri nezakonitih migrantih, ampak bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi na Zemlji, in sicer ne glede na raso. V tistem predbožičnem času se je začela medijska, politična in ideološka gonja proti Škorcu, reviji Demokracija in meni.
Jaz sem bil kriv, ker sem tak zapis kot takratni odgovorni urednik sploh objavil. S Škorcem sva bila najprej obsojena na prvi stopnji (zanimivo je bilo, da samo sojenje nobenega medija ni več zanimalo, kar pomeni, da je bila revija Demokracija očitno samo orodje političnega boja proti desnosredinski opciji), pravnomočno je višje sodišče sodbo potrdilo 25. aprila 2023; natanko na moj 60. rojstni dan, kar je kakopak naključje, mar ne?
[/color-box]Najpozneje takrat sem izgubil še zadnje zaupanje v pravosodje. Nikakor mi “ni šlo v glavo”, kako so lahko Presežki 5 žalili nezakonite migrante in posegli v njihovo dostojanstvo, ko so ti migranti z nezakonitim vstopom in brez kakršnihkoli identifikacijskih dokumentov kršili suverenost moje domovine. Večkrat sem se zato vprašal, ali je država, ki ne zmore zavarovati svojih mej, sploh še (suverena) država. Lahko vam povem odgovor – ne, ni več. Očitno lahko vstopi vsakdo, ne da bi zato kdorkoli odgovarjal, in pri tem računa na pomoč nevladnih organizacij. Prav predstavniki slednjih so bili glavne priče tožilstva proti Škorcu in meni.
Ni bilo prvič. Že leta 2015, ko so šle horde ilegalcev prek Slovenije, sem bil eden od redkih novinarjev (če ne edini), ki je jasno zapisal, da to niso nikakršni begunci, ampak (ekonomski in socialni) migranti, ki izkoriščajo razmere na Bližnjem vzhodu in v Afriki za naskok na Evropo. Za medijski mainstream sem nemudoma postal rasist številka 1, malodane državni sovražnik. Na eni od komercialnih televizij so posneli celo oddajo, ki je bila posvečena mojim zapisom; brez mene seveda. Ko je čas tekel naprej, se je izkazalo, da sem imel prav. Ti ljudje niso bežali pred vojno, na staro celino je večina izmed njih prišla, da bi s socialnimi transferji živela na račun avtohtonih prebivalcev. Kar se dogaja danes po Evropi, ko prihajajo poročila o zločinih migrantov (posilstva, ropi, trgovanje z drogami, napadi z noži), je neposredna posledica dogajanja izpred desetih let.
Gonja proti meni se je nato končala s farsično sodbo zaradi glose, zapisa, ki je bil jasno označen kot satira. Ko začne tožilstvo kazensko preganjati ljudi zaradi satire, je družba z eno nogo že v diktaturi. Novinarskih “mainstreamovskih” kolegov z Društvom novinarjev Slovenije (DNS) na čelu očitno to sploh ne moti. Mene je vedno, in sicer ne glede na ideološki predznak. Ko so tri predsednice in diplomatke Nataša Pirc Musar, Urška Klakočar Zupančič in Tanja Fajon napadle karikaturista Dela Marka Kočevarja, ki jih je nekoliko razgaljene narisal, kako “rešujejo svet”, mu je v bran stopilo Slovensko združenje domoljubnih novinarjev, katerega predsednik sem. To pa preprosto zato, ker se morajo predvsem oblastniki zavedati, da svoboda izražanja lahko pomeni tudi žaljiva in kontroverzna stališča. To je v samem središču koncepta svobode govora.
Tega na levi ne razumejo. Še posebej ne Urška Klakočar Zupančič, ki je zdaj skupaj s Tamaro Vonta in Leno Grgurevič vložila odškodninsko tožbo proti Demokraciji. Vzrok? Bile naj bi užaljene in ponižane, ker so bile na naslovnici v uniformah. Absurdno je, da vse tri pripadajo politični stranki, ki ima v svojem imenu besedo “svoboda”. Prav te tri ženske s svojimi ravnanji dokazujejo, da od “svobode” ni ostala niti črka S. No, če bi temu S dodali še en S, bi bilo mogoče ravno prav.
Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj oddaje Kavarna Hayek