Leta 1994 je Janez Janša v knjigi Okopi – Pot slovenske države 1991−1994 odlično razgalil vpliv in spletkarsko vlogo zadnjega šefa Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, “že skoraj desetletje najvplivnejšega človeka v Sloveniji”.
Pri tem je poudaril, da so najpomembnejši ljudje “notranjega kroga ključnega politika v Sloveniji” tisti, ki so bili leta po drugi svetovni vojni ogrodje nedemokratičnega in zločinskega sistema v Sloveniji: Mitja Ribičič, Stane Dolanc, Zdenko Roter in Niko Kavčič.
Prvi od njih je umrl Stane Dolanc leta 1999, star 74 let, za njim Niko Kavčič leta 2011, star skoraj 96 let, in Mitja Ribičič leta 2013, star 94 let. V začetku avgusta letos je v starosti 99 let umrl še zadnji od njih, Roter. Oficir Ozne oz. Udbe, zasliševalec političnih zapornikov/zapornic v zaporu, zadolžen za obračun s Cerkvijo, leta 1992 vodja Kučanovega predvolilnega štaba in do leta 2002 Kučanov svetovalec v uradu predsednika republike. Na tem mestu velja omeniti še dva pomembna partijska funkcionarja in operativca, ki sta bila vsa leta tranzicije tesno povezana s Kučanom, na kar je v knjigi Kučanov klan že leta 1996 opozoril Danilo Slivnik; to sta bila Janez Kocijančič, ki je umrl leta 2020 v 79. letu starosti, in Janez Zemljarič, ki je umrl leta 2022 v starosti 94 let.
Kučanovi odhajajo, s kučanizmom prepletene institucije ostajajo
Seveda se je Roterjevega pogreba v Beli krajini udeležil Milan Kučan (rojen januarja 1941), ki je skoraj štiri desetletja še vedno najvplivnejši človek tranzicijske levice. Predsednik CK ZKS je namreč postal leta 1986. Na pogrebu se je prav teatralno rokoval s partizansko “častno četo”. Od tesnega tovariša se je z govorom poslovil Kučanov svetovalec za merjenje in ustvarjanje javnega mnenja, sociolog Niko Toš, ki je lani novembra dopolnil 90 let. Navzoča sta bila tudi nekdanja politika srednje generacije, vidna člana nekoč vplivne LDS in nato manj vplivne stranke Zares Gregor Golobič in Bogdan Biščak. Prvi je bil “oficir za zvezo” med Kučanom in pokojnim Janezom Drnovškom, kot je pred leti v svojih spominih razkril Roter, kot je nehote tudi razkril, kako je to omrežje delovalo vsa leta tranzicije.
Čeprav je jasno, da Kučanovo ožje kadrovsko omrežje zaradi bioloških zakonitosti počasi odhaja, Slovenija ostaja v primežu postkomunistične tranzicijske levice in njenih derivatov. Le-ti skladno z Gramscijevo teorijo (kulturne) hegemonije in “pohoda skozi institucije” obvladujejo praktično vse institucije oz. pore slovenske družbe. Hkrati imamo na oblasti Golobovo vlado, ki je najbolj leva, ekstremistična do zdaj. Skladno s tem deluje v škodo Slovenije, slovenskega naroda in njenih državljanov. Povrh vsega ima v sebi plenilsko mentaliteto, ki je zmes arogance, neznanja, klientelizma, korupcije in kriminala. Do kdaj še?
Dr. Metod Berlec