Predsednik Društva sodnikov porotnikov Slovenije Peter Hartman je pisal na Vrhovno sodišče, ki ga vodi Miodrag Đorđević, v katerem jim pojasnjuje, da si Vrhovno sodišče razlaga prisedniški sistem pravosodja, kot ga poznamo v Sloveniji (sistem, kjer poklicni sodnik sodi skupaj z dvema sodnikoma porotnikoma), drugače kot pa pravna služba ministrstva za pravosodje. Sodnikom porotnikom se namreč odrekajo določene pristojnosti, ki jih po zakonu sicer imajo.
Razjasnitev glede pristojnosti in dejanske vloge sodnikov porotnikov je namreč zahtevalo prav društvo in vprašanja poslalo na ministrstvo za pravosodje. Njihovi odgovori pa niso bili kompatibilni niti z interpretacijo zakona s strani Vrhovnega sodišča niti s pravno prakso trenutnih sodišč in sodnikov.
Kaj pravi ministrstvo za pravosodje?
Razjasnitev glede dejanske vloge sodnikov porotnikov je namreč društvo zahtevalo zaradi več postopkovnih nejasnosti – od dejanske vloge sodnika porotnika v postopku do njegovih pravic (če lahko zaslišuje priče, če lahko pregleduje dokazna sredstva in celotno postopkovno gradivo itd.). Vprašanja je zato poslalo na ministrstvo za pravosodje.
Od tam so odgovorili, da Ustava urejanje prepušča zakonu (128. člen Ustave), Zakon o sodiščih (v nadaljnjem besedilu: ZS) pa določa, da državljani sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti kot sodniki porotniki pri okrožnih sodiščih (41. člen ZS). Pri nas namreč ne poznamo klasične porote. Slovenska ureditev sodnikom porotnikom omogoča, da pri sojenju sodelujejo tako pri odločanju o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih.
Pristojnost senata, da odloča tudi o pravnih vprašanjih, je nenazadnje razvidna tudi iz možnosti, ki jih ima na voljo pred zaključkom glavne obravnave. Če senat po končanih izvajanjih strank ne spozna, da bi bilo treba izvesti še kakšne dokaze, naznani predsednik senata, da je glavna obravnava končana (351. člen ZKP). Nenazadnje sodišče (senat) izreče sodbo (353. člen ZKP), predsednik senata pa jo razglasi (360. člen ZKP).
Ne glede na to pa so sodniki porotniki izenačeni z njim tudi pri odločanju o glavni stvari, torej pri vsebinskem odločanju o sodbi, pri čemer lahko predsednika senata tudi preglasujejo (prvi odstavek 113. člena ZKP). Glede na navedeno je po mnenju ministrstva za pravosodje nesporno, da imajo sodniki porotniki pravico predhodne seznanitve z vsem relevantnim gradivom za odločanje (četudi se glavna obravnava začne s predstavitvijo obtožnice).
Sodnik porotnik lahko torej, denimo, že pred glavno obravnavo vpogleda in prebere obtožnico. Praviloma se sicer sodniki porotniki ne prebijajo skozi celoten spis, temveč jih z vsebino seznani predsednik senata. Delo porote se običajno začne, ko se vrata za javnost zaprejo. Vendar pa je (kot že rečeno) seznanitev z obtožnico del priprave na sojenje, zato je po našem mnenju sodnikom porotnikom treba zagotoviti možnost vpogleda v obtožnico tudi pred glavno obravnavo.
Glede vprašanja, ali lahko sodnik porotnik na glavni obravnavi zastavi direktna vprašanja obdolžencu, oškodovancu in pričam, pa je odgovor ministrstva za pravosodje prav tako pritrdilen (to izrecno določa četrti odstavek 324. člena ZKP in prvi odstavek 334. člena ZKP).
Ministrstvo torej delo sodnikov porotnikov dojema kot enakopravno poklicnemu sodniku.
Nasprotujoča si mnenja institucij
S takšno interpretacijo pa se ne strinja Vrhovno sodišče. Predsednik Vrhovnega sodišča si namreč drugače razlaga zakon o prisedništvu, temu pa sledi tudi sodna praksa, ki sodnikom omejuje določene pristojnosti, ki jih po zakonu – in po interpretaciji zakona s strani ministrstva – imajo.
Hartman izpostavlja, da sodniki porotniki ne dobijo obtožnice in ne smejo zasliševati prič, obtoženca, izvedenca in tako dalje, saj večina sodnikov tega ne dovoli, niti ne vedo, kako postopati v teh primerih, saj jim ne dajo jasnih navodil na ministrstvu in Vrhovnem sodišču.
“Se pa zavedamo, če ne vidimo obtožnice in ne postavimo kakšnega vprašanja – ker nam sodnik le tega prepove, da tudi mi kršimo ZPP, in s tem tvegamo lastno obsodbo, da nas bo kakšna stranka ovadila in tožila za neizvajanje zakonodaje,” opozarja Hartman.
Pri tem se Hartman sprašuje, kako so lahko sodbe zakonite, če najvišji pravosodni organi vsak po svoje razlagajo zakone in Ustavo RS.
Omenjena pravna praksa torej ne vzdrži, zato je nujno potrebna uskladitev vseh pristojnih institucij. Če ne razumemo povsem dobro, kakšne so pristojnosti članov sodnega senata, je zelo težko govoriti o delujoči pravni državi.
I. K.