Skoraj 40 nizozemskih državljanov, ki so bolehali zaradi avtizma ali intelektualne okrnjenosti, je v letih med 2012 in 2021 izgubilo življenje v postopkih evtanazije. Od teh jih je pet štelo manj kot 30 let, edini razlog za asistirano predčasno končanje življenja pa je zgolj in le – avtizem. Številni strokovnjaki se zato sprašujejo – ali ima zakon, ki omogoča zdravnikom, da s smrtonosno injekcijo ubijejo pacienta, temačne in nepredvidene posledice?
Kasper Raus, etik in profesor javnega zdravja na univerzi v Ghentu trdi, da se je struktura pacientov, ki prosijo za pomoč pri samomoru v zadnjih dveh desetletjih, začela izrazito spreminjati tako na Nizozemskem kot v Belgiji, kjer je evtanazija prav tako legalna. Pojasnjuje, da se je evtanazija uvodoma uvedla zaradi neozdravljivih bolnikov z rakom in ne za bolnike z avtizmom.
Po podatkih nizozemske revizijske komisije za evtanazijo se je v zadnjih desetih letih skoraj 60 tisoč ljudi odločilo za asistirano predčasno končanje življenja. Od teh je komisija razkrila dokumentacijo 900 različnih primerov. Dokumentacija razkriva, da je od teh 900 primerov 39 posameznikov in posameznic bolehalo zaradi avtizma ali pa so bili intelektualno okrnjeni. Od 39 primerov jih je bilo 18 mlajših od 50 let.
Številni pacienti so navajali duševne, telesne in s starostjo povezane težave kot razloge za končanje življenja – med drugim tudi nevzdržno osamljenost. Osem različnih posameznikov je navedlo kot edini razlog za njihovo trpljenje intelektualno okrnjenost, zaradi česar so se soočali s socialno izključenostjo, težavami pri soočanju z življenjskimi izzivi, nezmožnostjo prilagajanja na spremembe ali preveliko občutljivostjo na dražljaje.
Je to res pravo sporočilo?
Ena izmed glavnih avtoric poročila, ki je nastalo na podlagi 900 primerov, Irene Tuffrey-Wijne, strokovnjakinja za paliativno oskrbo na univerzi Kingston, se sprašuje o etiki evtanazije avtističnih bolnikov. “Zame ni nobenega dvoma, da so ti ljudje trpeli,” trdi in dodaja: “Ampak, ali je družbi resnično OK, da pošilja to sporočilo, da ni nobenega drugega načina, da bi jim pomagali in da je zanje bolje, da so mrtvi?”
Eden prej omenjenih osmih izoliranih primerov je bil mlad moški v dvajsetih letih. Kot razloge za evtanazijo je navedel, da se počuti nesrečno že od otroštva, ko so ga vrstniki redno nadlegovali. V dokumentaciji je navedeno, da je “hlepel po socialnih stikih, a se ni mogel povezati z drugimi”. Na koncu se je odločil, da želi umreti, ker ga je bilo groza tako živeti še naprej.
“Nekateri so skoraj navdušeni, da bodo lahko kmalu umrli,” trdi nizozemski psihiater dr. Bram Sizzo. Dodaja: “Menijo, da se bodo tako njihove težave kot tudi težave za njihovo družino končale”. Direktor raziskovalnega centra za avtizem univerze v Cambridgu Simon Baron-Cohen ugotavlja, da ljudje s tovrstnimi težavami morda niso sposobni v polni meri razumeti, kaj pomeni odločitev za evtanazijo. Trdi, da je gnusno, da se tovrstnim posameznikom ni ponudilo več podpore in se jih je raje kar ubilo.
Primer: Shanti de Corte
Pred časom smo na našem mediju poročali o primeru mlade, a hudo duševno bolne Shanti de Corte. Kot edini razlog za evtanazijo je navedla duševne težave, ki so bile med drugim posledica terorističnega napada ISIS na belgijsko letališče Zaventem. Tudi v njenem primeru so imeli številni strokovnjaki etične in strokovne pomisleke. Več o njeni zgodbi lahko preberete – TUKAJ.
Gal Kovač