Vladimir Putin in Kremelj imata številne zaveznike med slovenskimi politiki, obsežne so tudi gospodarske povezave, ki omogočajo plačila uslug. Najmanj skriti zaveznik Putina v državi je ljubljanski župan Zoran Janković, najpomembnejši, a bolj skrit, pa Milan Kučan. Oba veljata za strica iz ozadja koalicije Roberta Goloba, katere del je tudi Levica, ki je za izstop iz zahodnega zavezništva NATO in za ustavitev pomoči Zahoda Ukrajini, da bi Putin tam zmagal.
Po vladi Marjana Šarca je bila Golobova vlada že druga, ki je takoj po prevzemu oblasti preklicala modernizacijo vojske z modernimi evropskimi osemkolesniki boxer, ki jo je prej vlada sama obljubila v NATU, ker lipicanci več niso ustrezen vojaški transport. Že pred tem so iz leve onemogočili tudi nakup patrij z montirano afero. To, da se država razoroži in sramoti v NATU, je v interesu Moskve na vnetljivem Balkanu.
Pri lakajstvu Moskvi gre pogosto za hojo po tanki meji izdaje države, ki je tudi Putin ne ceni. Kako v Rusiji končajo lakaji in izdajalci, je pokazala usoda Jevgenija Prigožina, čigar poslovni reaktivec je zgrmel z neba, ko je po okupaciji Bahmuta postal preveč glasen in popularen kritik Kremlja. Z oken visokih stavb pa so zadnja leta pogosto padali še številni poslovneži in oligarhi, ki so ob politični in vojaški eliti drug pomemben temelj vladanja in propagande Kremlja. Tudi s povezavami in plačili v Slovenijo.
Kritičnost do udinjanja Moskvi je zadnje dni presenetljivo preplavila največje slovenske medije, ki doslej nikakor niso sloveli po tem. Tudi, denimo, POP TV, kjer so udarili čez Resni.co Zorana Stevanovića. Še prej pa je v medijih odmevalo, ker so na Češkem in Poljskem obveščevalci odkrili, da je ukrajinski oligarh Viktor Medvedčuk, eden večjih Putinovih lakajev, tajno plačeval proruske evro poslance pred evropskimi volitvami preko desničarskega portala, katerega novinarji so prihajali tudi v Evropski parlament in institucije. To je pri nas postala velika zgodba za leve medije, ker je ta medij zadnja leta objavil tudi intervjuje z Janezom Janšo (SDS), ki pa niso bili propaganda v korist Rusije. Obratno.
Medvedčuka, ki bi ga, če bi Putinu leta 2022 uspelo okupirati Kijev, Rusi postavili za šefa marionetne ukrajinske vlade, so Ukrajinci aretirali. Ko je načrt zavzetja Ukrajine že propadel, pa so ga zamenjali za dvesto zajetih ukrajinskih vojakov, branilcev Azovstala in Mariupolja, ki so jih Rusi razglašali za najhujše naciste in sovražnike. Menjava je pokazala, kako pomemben je Medvedčuk za Putina in da svoje lakaje, če zanj izdajo svojo domovino, varuje in nagrajuje.
Šef Resni.ce Zoran Stevanović ni tako pomemben igralec, po njem pa so veliki mediji močno udarili zaradi ugotovitve vladajočih genijev (politikov iz GEN-I), da jim Stevanović, ki mu ravno uzakonjajo posebne pravice kot predstavniku nekakšne jugoslovanske manjšine, krade glasove na evropskih volitvah. A nekdanji šef policije, svetovalec Danila Türka in kandidat Resni.ce na EU volitvah Bojan Potočnik se je res nenavadno prisrčno poslavljal od ruskega obveščevalca Sergeja Lemeševa, ko mu je država pokazala vrata zaradi podkupovanj v slogu Medvedčuka. Na Stevanovićevi listi pa nastopa tudi proruska novinarka Polona Frelih, ki sem jo nekoč kot odgovorni urednik Dela poslal za dopisnico v Moskvo, ko so tam prepovedali delo Branku Sobanu, ki je bil in je veliko bolj kritičen do Putinovih imperialnih ambicij. Glasove simpatizerjev z rusko propagando lahko Resni.ca pobere Levici in deloma tudi Svobodi, ki ima bolj Rusiji naklonjeno krilo.
So pa Stevanović in njegovi, s Frelihovo vred, v primerjavi z glasnim zaveznikom županom Jankovićem, manj direktno vladno Levico in podobnimi, za Moskvo drobiž. Najpomembnejši tihi zaveznik Putina v Sloveniji pa je, seveda, Milan Kučan, ki je bil vedno pripravljen za vse razplete.
Ruski predsednik je prav zaradi Kučana tudi po aneksiji Krima, ko je s svojimi obveščevalci in vojaki že sprožil “vstaje” v Donbasu, bogatemu z rudami in industrijo, lahko prihajal na obiske v Slovenijo s svojim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom in pravosodnim vrhom, ko so jim drugod po Evropi že zaprli vrata. Pri nas pa so še ponavljali rituali pri kapelici na Vršiču, ki slovi kot kraj rednih srečanj naše leve politične in poslovne elite s predstavniki Rusije.
Številni slovenski politiki iz Kučanovega omrežja so tudi redno potovali v Moskvo, kjer so se klanjali Putinu. Za nekdanja zunanja ministra vlade Mira Cerarja in Karla Erjavca je krožila celo šala, da sta več v Moskvi kot na sejah lastne vlade. Erjavca je v kampanji pred volitvami, ko jo leta 2018 še vodil DeSUS, javno podprl celo veleposlanik Rusije Dokuj Gapurovič Zavgajev ob podpisu pogodb o tem, kako bo naša država še bolj odvisna od ruskih energentskih gigantov z uvozom plina. Podpora Gapurovič Zavgajeva je bila povsem očitna kršitev Dunajske konvencije, ki vpletanje v kampanje diplomatskih predstavnikov tujih držav prepoveduje, predvsem pa nespretna, ker je razkrila preveč. Erjavec je s tem ozadjem postal obrambni minister vlade Marjana Šarca, ki je takoj po imenovanju odpovedala nakup osemkolesnikov boxer, ki jih je pred tem v vladi Mira Cerarja kupovala obrambna ministrica Andreja Katič (SD). Ponovno je nakup teh vozil, ko je Šarec dve leti pozneje (skoraj takoj po obisku Moskve) vrgel puško v koruzo, obudil Matej Tonin (NSi) v zadnji vladi Janeza Janše. A nakup je v vladi Roberta Goloba spet odpovedal obrambni minister Šarec. Obakrat je bila posledica odpovedi nakupa slabšanje obrambne pripravljenost naše države, ki je v interesu Rusije, ki takšno politiko pričakuje od svojih lakajev. Ali kot to opisujejo njihovi propagandisti pri nas: je v interesu miru. Miru ruske vrste.
V medijih in na spletnih omrežjih so nenavadno obsežna srečevanja s Putinom, Lavrovom in pravosodnim vrhom, ko je Rusija že zasedla dele Ukrajine, poskušali propagandno omiliti s posnetki, kako se je s Putinom srečeval tudi Janša, posnetki pa so iz časov pred okupacijo Krima, ko je bil položaj drugačen. Kot je bil povsem drugačen, ko sta se v Sloveniji srečala Putin in George Bush. Pri objavah posnetkov iz drugačnih časov je šlo za precej prozorne propagande manipulacije, ki so za slovenske medije običajne. In med številnimi ljudmi se sicer precej prozorna medijska propaganda prime. Saj veste, ob milijonskih nakazilih iz GEN-I veleposlaniku Kosova na Hrvaškem Martinu Berishaju tu mediji objavijo sliko, kako se je z Berishajem nekoč rokoval Janša, Golob pa nakazilo potem “pojasni” s tem posnetkom, češ da dokazuje, da se Janša in Berishaj poznata. Kar sploh ni bilo vprašanje. Nastane pa s tem vtis, da je bil Janša direktor GEN-I, ki ga je razglasil za zasebni posel, da je lahko dobival astronomsko plačo in nagrade, ki jih je zakon državnim podjetjem omejil, da bi zmanjšal kraje javnega denarja politično nastavljenih direktorjev – tipa Golob.
Ko gre za interese Kremlja se je dobro spomniti, da je Erjavec kot mandatarski kandidat Kula poskušal zrušiti zadnjo vlado Janeza Janše v času, ko je Stevanović proti vladi organiziral ulične proteste v Ljubljani, ki jo vodi Janković. Oba, Janković in Stevanović, sta po rodu deloma Srba, kjer so tradicionalno bolj naklonjeni Moskvi. Precej manj Zahodu. Jankovića je Putin celo osebno odlikoval, odlikovanja diktatorja pa župan Ljubljane ni vrnil niti po napadu Rusije na Ukrajino leta 2022. Dodatna prvina je, da so bile ruske banke v ozadju privatizacije “Jankovićevega” Mercatorja, ki jo je preko Agrokorja izpeljala vlada Alenke Bratušek.
Med pomembne zagovornike interesov Putina pa pri nas sodi še Zmago Jelinčič, v njegovi stranki je bil nekoč tudi Stevanović. Jelinčič je pragmatik, ki se obrača, kamor se mu najbolj splača. Podobno velja tudi za številne skrajneže na levi.
Ko je še Janševa vlada s predstavniki Ukrajincev pri nas pripravila protestno zborovanje proti brutalni ruski agresiji, so z leve organizirali zborovanje, katerega moto je bil “za mir”, vsebina pa obtoževanja zavezništvo NATO, da je sprožilo vojno. To je bilo širjenje propagande Kremlja, da bi odvrnili pozornost, da ruski in ne ameriški tanki ubijajo Ukrajince v Ukrajini. Dodaten namen “mirovniške” propagande je bil preprečiti vojaško pomoč, da bi Rusija vojaško zmagala in si podredila Ukrajino. Ta propaganda še poteka. Po celotnem Zahodu.
Miha Kordiš je na transparentu za tiste proteste to podrejenost propagandi Kremlja, po kateri so za njihov napad Ukrajine krivi drugi ali pa se krivda vsaj enako porazdeli, pokazal tako:
A Kijeva ali Moskve z vojaškim napadom ni poskušal zavzeti NATO. Rusija ju je. Kot tudi po naših cestah leta 1991 niso brneli tanki NATA in nas niso raketirali reaktivci tega zavezništva. Bili so tanki in reaktivci z rdečimi zvezdami, ki jih občasno še uporablja tudi Putinova vojska. To zvezdo pa slavi tudi Zoran Janković, ki se je čudežno pojavil na skoraj vseh srečanjih slovenskih političnih in pravosodnih oblasti z ruskimi v zadnjih letih. Slavi pa jo tudi Levica Aste Vrečko, na svoj način pa tudi Jelinčič, ki si je na svoj vrt nekoč postavil kip jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita. Brutalne metode vladanja diktatorja so pomembna prvina, ki Putina danes povezuje s komunizmom Sovjetske zveze. Ideje proletarcev pa je opustil. Nadomestili so jih bogati Putinovi tajkuni, ki niso vsi popadali z visokih stolpnic in neba.
Zadnji je bil iz Slovenije tik pred ruskim poskusom, da bi v Kijevu nastavili Medvedčuka, v Moskvi zdaj že bivši generalni tožilec Drago Šketa, ki mi je takrat sporočil, da se je za obisk odločil, ker je njegovo tožilstvo neodvisna veja oblasti. To z neodvisnostjo je pokazalo, da je bilo naše tožilstvo takrat bolj podrejeno Kremlju in Putinu kot interesom tukajšnje vlade in države, ki je v zahodnem zavezništvu EU in NATA.
Šketa je zdaj že bivši. Številni drugi niso. A bolj zviti in res pomembni se bodo hitro tudi odmaknili, če Putinu ne bo več dobro kazalo, ker ne bo več koristi.
Razen tisti, ki so jih res dobro plačali ali kako drugače dobili v pest.
Peter Jančič, Spletni časopis