Navzlic vsej svoji siceršnji omejenosti ima aparatčikovski um, ki ga s pridom, vnemo in pravo kominternovsko gorečnostjo vnaša v slovensko kulturo minsresnica Asta Vrečko, tudi svojo, da se tako izrazimo, družbenoaktivistično realizacijo. Ker gre za širši družbeni pojav, ki ga v slovensko življenje vnaša kondukatorovanje minsresnice Aste Vrečko, mu bomo dejali vzpon kulturokratov.
Zavoljo prepričanja, ki ga gojimo, da ta fenomen za nas prihaja najbolj do izraza pri dogajanju okoli »častnega« gostovanja Slovenije in slovenske kulture na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ki ga organizacijsko vodi Javna agencija za knjigo, se bomo vsaj na začetku ponazoritve tega pojava osredotočili na dva lika, ki odigravata glavno vlogo pri omenjenem »častnem« podvigu: na nekdanjo uradnico na Javni agenciji za knjigo Katjo Stergar in na strokovnjaka za digitalizacijo naše nebogljene napaberkovanosti Miho Kovača.
Toda najprej nekaj besed o pojavu samem: kdo je potemtakem kulturokrat? Ko bi morali to družbeno vlogo opredeliti »razvojno« glede na trenutni položaj v slovenski kulturi, bi dejali, da pomeni kulturokrat naslednjo razvojno stopnjo z ravni vsesplošne birokratizacije, s katero vsak levorevolucionarni režim skuša najprej zadušiti, nato pa še v kali zatreti sleherno družbeno dinamiko, ki bi že s svojim nenadzorovanim obstojem nadvse kočljivo postavila pod vprašaj domnevno popolno kontrolo, nad katero tako veteromarksizem kakor neomarksizem ali prebujenskost vsaj deklarativno zahtevajo popolno ekskluzivo. Prvi pogoj za vznik kulturokrata je potemtakem zasnova ter zatem izgradnja kulturnoumetniškega sistema. Zametki slovenskega segajo seveda v značilno lagodniško jugoslovansko srednjeslojsko ne le razpoloženje, pač pa tudi prakso državnoproračunsko subvencioniranega umetnika in kulturnika v SFRJ, ki je med svojimi številnimi učinki ob vsem ostalem tudi ustvarila novi tip družbenega človeka. Gre za svojevrstno režimsko kreacijo, ki se je deloma zaradi prevlade globoke kulture v poosamosvojitveni Sloveniji, deloma pa zavoljo inertnosti, pravzaprav kar neobstoja slovenske kulturne desnice, raztegnila daleč v današnji čas. V titoistični Jugoslaviji, se pravi z rahlimi retuširanji tudi v dolančevski Sloveniji, se je v razmerah totalitarizma, ki se je vse bolj mehčal, uveljavil v glavnem tale vzorec: umetnika ali kulturnika je kot pripadnika srednjega sloja finančno podpirala država pod pogojem, da se je odpovedal dejavnemu poseganju v politiko ter izražanju stališč, ki bi ogrožale državno ureditev.
V Katji Stergar se v bistvu utelešajo vse lastnosti izpričano kontinuitetniškega slovenskega kulturokrata. Vsi, ki so kdaj imeli osebno opraviti z njo, dobro poznajo njeno politkomisarsko odrezavo komuniciranje, njeno težnjo po dominaciji, njeno povsem očitno prepričanje, da je državna institucija njena last ali last njene politične opcije, njena izobrazba in poznavanje knjige segata samo do meje, ki ji jo določa njen svetovni nazor, spretno institucionalno kadrira, nemudoma prepozna političnega nasprotnika in ga poskuša zakulisno likvidirati, politično je objestna, a značajsko neizrazita, kar omogoča globoki kulturi, da vodi njeno delovanje. Nič nenavadnega ni potemtakem, da jo je globoka kultura izbrala za izvrševalko projekta, katerega cilj je ojeklenitev lastnega položaja in iztrebljenje vseh idejnopolitičnih ali umetniškoestetskih nasprotnikov.
Vir: www.kud-kdo.si