Geert Wilders je potrdil, da se je pripravljen odreči položaju predsednika nizozemske vlade, če bi s tem preprečili novo levoliberalno vlado.
Novembra lani se je na liberalnem Nizozemskem zgodil presenetljiv premik v desno, relativno zmago je slavila Wildersova desno nacionalistična stranka PVV. Nizozemci so tako izkazali nasprotovanje progresivni proglobalistični politiki desetletne vladavine levo liberalne koalicije pod vodstvom Marka Rutteja. Globalisti so storili vse, da bi preprečili Wildersov uspeh – po polomu na lokalnih volitvah lani maja, ki je prinesel padec Ruttejeve vlade in predčasne volitve, so z novimi volitvami odlašali kar pol leta, da so se lahko opomogli po polomu. Eden najvidnejših globalistov Frans Timmermans se je odrekel položaju evropskega komisarja, da je lahko postal novi vodja progresivne koalicije.
Wilders je kljub temu dosegel relativno zmago in bi moral postati predsednik nove vlade. Vendar pa 37 sedežev, ki jih je osvojila PVV, še vedno ni dovolj, saj je potrebno 76 poslancev za potrditev vlade. Wilders mora tako iskati koalicijske partnerje v zelo razdrobljenem parlamentu. Nizozemski sistem namreč omogoča zastopanost tudi manjšim strankam in tako je v parlamentu kar 16 strank, polovica od teh ima od enega do tri poslance. Zato je za sestavo koalicije ključno pridobiti vsaj eno veliko zaveznico. Wilders je stavil na novonastalo desnosredinsko stranko NSC, ki se je promovirala kot nekakšna mehkejša različica PVV.
Wilders bi se žrtvoval za državo
Wilders je zato sporočil, da se je pripravljen odreči položaju predsednika vlade, če bi se NSC pridružila njegovi koaliciji, s čimer bi preprečili globalistično levoliberalno vlado. Zapisal je, da gre za prihodnost države, zato je njegov osebni položaj pri tem drugotnega pomena. Poleg tega je še pozval svoje privržence, naj ne obupujejo, ker se politično razpoloženje nagiba na desno in bodo na naslednjih volitvah zmagali s še večjo razliko, kot so novembra.
Ankete temu pritrjujejo – če bi bile volitve danes, bi PVV dobila še dodatnih ducat poslancev, krščanska demokratska akcija (ki je izrazila pripravljenost za vstop v Wildersovo vlado) pa podvojila svoje poslance iz pet na deset. Ruttejeva VVD bi izgubila devet poslancev in pristala na petnajstih, najbolj pa bi bila okleščena NSC, ki jo očitno volivci vidijo kot prevarantskega »špilferderberja« in bi se prepolovila z dvajsetih na deset poslancev. Vse druge stranke bi dosegle tudi na novih volitvah enako število poslancev, kot jih imajo sedaj.
Seveda pa je to tudi dvorezen meč, saj VVD in NSC nikakor niso v interesu nove volitve, zato bodo še toliko bolj pripravljeni vstopiti v Timmermansovo koalicijo.
Na drugi strani pa se protesti kmetov ne umirjajo, če bi pa se jim pridružili še razjarjeni izigrani volivci, bi skoraj zagotovo izsilili padec vsakršne levoliberalne vlade.
Bogdan Sajovic