Na današnji dan leta 1990 je zaprisegla Demosova vlada, hkrati pa je bil izdan ukaz o razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe. Dr. Jože Pučnik in Ivan Oman sta razorožitev označila za “veleizdajo Slovenije”, saj je bilo dejanje hud udarec prizadevanjem za slovensko osamosvojitev. Če nas ne bi razorožili, JLA verjetno ne bi tvegala napada. Zato so tisti, ki so razorožili TO, neposredno odgovorni za žrtve, materialno škodo in ogrožanje ključnega projekta v slovenski zgodovini. Čeprav je bil o tem pravočasno obveščen, je takratni predsednik Milan Kučan reagiral z odlašanjem. To ne preseneča, saj zanj samostojna Slovenija “ni bila intimna opcija”, je pa ironično, da bi danes prav on postavljal spomenik slovenski osamosvojitvi.
Kučanova pobuda za postavljanje spomenika slovenski osamosvojitvi je dokaj licemerna, če spomnimo, da prav njemu slovenska osamosvojitev ni bila v prvem planu. O tem priča zgodovina in obletnica dneva ukaza o razorožitvi TO SRS, ko se spominjamo ne le enega najsramotnejših obdobij slovenske novejše zgodovine, ampak tudi dejstva, da odgovornost za ta sramotni dogodek med drugim nosi tudi tisti, ki bi mu morala biti osamosvojitev države prioriteta, pa mu to “nikoli ni bila intimna opcija”. 16. maja 1990, ko je prisegala Demosova vlada, se je začel izvajati ukaz ostanka totalitarnih oblasti za razorožitev slovenske teritorialne obrambe. Slovenija je v nekaj dneh in nočeh ostala brez 80 odstotkov orožja, ki ga je kupila sama. Ivan Oman in dr. Jože Pučnik, oče slovenske osamosvojitve, sta razorožitev označila za veleizdajo, in čeprav je predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan trdil, da ni imel nobenih informacij o tem, se je kmalu izkazala resnica.
Razorožitev slovenske teritorialne obrambe je bila izpeljana v soglasju med takratno slovensko partijsko oblastjo in ostanki te oblasti v novih strukturah ter med jugoslovansko armado oziroma Beogradom. Ukaz je izdal generalpodpolkovnik Ivan Hočevar, dejanje razorožitve slovenske TO pa je največja in drastična veleizdaja v zgodovini slovenskega naroda, ki bi lahko imela nepopravljive posledice, posledice, kakršne so bile načrtovane. Razorožitev Slovenije je bilo namenjeno temu, da država, četudi razglasi osamosvojitev, tega ne bo mogla ubraniti. Ukrep se je pripravljal že dlje časa in vodstvo RS je bilo o pripravah obveščeno od samega začetka, ko je januarja 1990 Vojaški svet SFRJ sprejel ustrezna navodila, sredi aprila 1990 pa ZSLO tudi konkretno odločitev. Še pred majsko razorožitvijo TO je JLA iz nekaterih skladišč v Sloveniji odpeljala v Srbijo večjo količino orožja starejšega izvora, deloma iz obdobja druge svetovne vojne. Takratno vodstvo RS, ki mu je predsedoval Milan Kučan, je za te transporte vedelo, prav tako o nameravani splošni razorožitvi TO, vendar ni reagiralo niti ni o njih obvestilo javnosti. Svoje ravnanje so opravičevali s tem, da pač izvršujejo ukaze, nekateri pa tudi z ideološko razlago. Uprla se je samo manjšina, ki je prek MSNZ kasneje postala hrbtenica nove Slovenske vojske.
Odgovornost nosilcev funkcij, ki so bili na položajih 15., 16., in 17. maja 1990, je nesporna. Zbranih je veliko dokazov, ki pričajo, da so bili pravočasno obveščeni o nameravani razorožitvi in da niso storili ničesar. Navkljub temu, da je Kučan vedel za razoroževanje TO SRS, je do izdaje ukaza o prepovedi predaje orožja TO SRS v roke JLA minilo več dni, kar je JLA omogočilo zaseg večine orožja v lasti TO SRS. Po kasnejših ocenah je Slovenija v samo treh dneh izgubila orožje v vrednosti 200 milijonov dolarjev.
Izguba obrambne sposobnosti pa je v tako kočljivem času in položaju, v katerega je bila pripeljana Slovenija, povzročila neizmerno škodo in pomenila veleizdajo. Ravno Kučan je bil tisti, ki je s svojega novega položaja poskrbel, da je izdajalski Hočevarjev ukaz bil izvršen. Hočevarju je bil namreč Kučan kot predsednik predsedstva neposredno nadrejeni in bi lahko razorožitev kadar koli ustavil oziroma je celo ne dovolil. Za razorožitev je vedel, a je v javnosti ustvarjal vtis, kot da o tem ne ve nič, in jo s to svojo pasivnostjo omogočal.
Pučnik: osamosvojitev se je zgodila po zaslugi pogumnih ljudi
Po Pučnikovih slovitih besedah se je osamosvojitev zgodila po zaslugi pogumnih ljudi. “Ne bom jih našteval. Vsi jih poznate. Tiste, ki so vodili ta proces in prizadevanja slovenske vlade, ki je to z organiziranjem osamosvojitve, z nečloveškim trudom in naporom uveljavljala. Kajti ni tako, kot se danes gleda. Takrat so mnogi izrecno in dejansko aktivno nasprotovali tem prizadevanjem Demosa za samostojno Slovenijo. Tega ne marajo danes več omenjati. Radi bi pozabili, samo tega se pozabiti ne da,” je dr. Jože Pučnik kritično opozoril v svojem odmevnem govoru 25. novembra leta 1999.
Dopuščanje razorožitve Slovenske vojske se je zgodilo prav v dneh, ko je Demosova vlada prisegala v parlamentu, in drugo leto spomladi, ko so se pripravljali zakoni, ki naj bi sicer z večino Demosa omogočili skromne osnove za oborožitev Slovenske vojske. “Takrat se je pojavila Deklaracija za mir in moram povedati, da je to sramota,” je Pučnik poudaril v svojem govoru in dodal, da omenjeno deklaracijo ob slovesnem dnevu omenja zgolj zato, ker gre za tolikšno sramoto. Poudaril je, da se nanjo nikakor ne sme pozabiti. Od petih članov državnega predsedstva, ki je bil takrat vrhovni poveljnik slovenskih sil, so štirje, razen Ivana Omana, podpisali pravzaprav neko željo, da se Slovenija ne oborožuje. Ker je bil med podpisniki tudi predsednik Predsedstva, je to v Pučnikovih očeh pomenilo veleizdajo.
Kučan osamosvojitve ni želel, danes bi ji postavljal spomenik
Po vsem tem ni presenečenje, da od Kučana ni bilo slišati ali videti niti kančka podpore ohranitvi obstoja Muzeja slovenske osamosvojitve, zato je še toliko dvoličnejša njegova “pobuda” o postavljanju spomenika osamosvojitvi. Postavil bi ga na osrednjem trgu Ljubljane, na Trgu republike, kjer zdaj stoji spomenik revolucije, češ da je slednji posvečen nekemu drugemu pomembnemu času zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Prav ta spomenik v marsičem pooseblja razpravo o tem, kaj sporoča slovenska spomeniška krajina in kako je mogoče, da dobrih 30 let po osamosvojitvi ne le na osrednjem ljubljanskem trgu, ampak še marsikaterem drugem javnem prostoru dominirajo spomeniške stvaritve, ki slavijo vse kaj drugega kot demokracijo, pluralnost in človekove pravice.
Ana Horvat