Uvodoma naj, zaradi številnih zmot, pojasnim, kaj lovilci IMSI (angleško: international mobile subscriber identity) sploh so. Mnogi povsem zmotno tem napravam pripisujejo zmožnosti prisluškovanja telefonom.
Kako deluje lovilec IMSI (angleško: catcher)?
Kot vemo, vsa mobilna telefonija deluje preko mobilnih oddajnikov, ki so v lasti mobilnih operaterjev. Lovilec IMSI pa je naprava, ki omogoča identificirati telefonsko številko točno določene osebe, nima pa zmožnosti prisluškovanja. Policija pogosto potrebuje podatek o telefonski številki posameznega osumljenca kaznivega dejanja, te pa več ali manj sploh niso objavljene.
Za izmišljen primer bom vzel kar samega sebe. Recimo, da policija želi ugotoviti mojo telefonsko številko, ki pač ni javno objavljena nikjer. V tem primeru v neko svoje civilno vozilo blizu moje hiše postavi tako imenovani lovilec IMSI. Ta deluje kot lažna bazna postaja oziroma kot oddajnik mobilnega operaterja. Tako moj telefon kot tudi telefoni vseh oseb, ki so v dosegu te naprave, se priključijo nanjo, naprava pa zabeleži vse te telefonske številke. Policija tako v nekaj urah dobi več sto telefonskih številk, toda še ne ve, katera je moja. Ker sem na družbenih omrežjih objavil podatek, da bom naslednji dan recimo gost na Nova24TV, to pa omenjena TV tudi oglašuje in vabi gledalce k postavljanju vprašanj, saj bo oddaja potekala v živo, ta podatek zazna tudi policija. Lovilec IMSI zato v tistem času postavi v neposredno bližino omenjene TV. Tudi na tej lokaciji policija zazna več sto telefonskih številk, med njimi tudi mojo.
Številke izpred mojega doma nato primerja s številkami, dobljenimi pred omenjeno TV, in ugotovi, da se je moja številka pojavila obakrat, toda recimo, da je bilo tisti čas nekaj mojih sosedov tudi pred omenjeno TV, policija zazna tudi njih. Toda možnosti je malo, vsi moji sosedje pač ne bodo naslednji dan pred omenjeno TV. Recimo, da na koncu oddaje na TV povem še to, da jutri odhajam na dopust v točno določene terme na drugem koncu Slovenije. Policija v tem primeru lovilec IMSI postavi še tam in ugotovi, da se je moja številka pojavila na vse treh mestih. Ker vsi moji sosedje ne hodijo pred omenjeno TV v Ljubljani in ker vsi moji sosedje ne gredo isti dan v terme, kamor hodim jaz, obstaja velika verjetnost, da se je na vseh treh mestih pojavila le moja številka. Po potrebi policija z lovilcem IMSI pač nadaljuje z delom po lokacijah, kjer se gibljem. Tako policija mojo številko pač identificira.
Zgodovinska zapletanja policije in tožilstva
Uradno dosegljivih podatkov o uporabi lovilcev IMSI v policiji seveda ni. Lahko pa naredimo analizo posameznih dokumentov in izjav visokih policijskih in tožilskih uradnikov na to temo. Na tak ali drugačen način je v javnost na to temo vendarle prišlo nekaj več podatkov. Ena takih boljših analiz je objavljena na: https://telefoncek.si/static/2016/06/IMSI_lovilci_Infosek_2016.pdf. Kaže, da je Sova prvi lovilec IMSI kupila že davnega leta 1999, policija pa leta 2004. Leta 2006 je bila ta naprava tehnično nadgrajena, leta 2009 pa naj bi policija kupila novo napravo IMSI, ki naj bi bila tehnično nadgrajena leta 2011. Pri tem so povsem nelogične izjave posameznih policijskih šefov, ki priznavajo nabave in nadgradnje lovilcev IMSI, hkrati pa prisegajo na to, da jih ne uporabljajo.
Le zakaj bi jih kupovali, če jih ne uporabljajo? Menda zato, ker si že desetletje in pol prizadevajo za to, da bi bila njihova uporaba dovoljena z zakonom. Precej nelogična in za lase privlečena izjava. V oči pa bode dokument tožilstva iz leta 2006, ki naj bi ga podpisal vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki pravi, da policija lovilce IMSI lahko uporablja v okviru zakonsko določenega “tajnega opazovanja”, ki ga dovoli tožilstvo. Nisem prepričan, da so v to verjeli policijski šefi, ki so še leta zatem zatrjevali, da lovilcev IMSI ne uporabljajo.
Policija potihoma uporablja tehnologijo
Več poskusov uzakonitve lovilcev IMSI
Podatkov o tem, da bi policija skušala uzakoniti uporabo lovilcev IMSI, vse do leta 2012 ni. Leta 2013, ko sem bil še notranji minister, je bil sprejet moderen policijski zakon, ki opredeljuje policijska pooblastila. Pričakoval sem, da bo policija kaj takega predlagala, toda to se ni zgodilo. Ne vem, vsaj do mene tak predlog ni prišel.
Leta 2017 je lovilce IMSI v zakonu o kazenskem postopku skušal uzakoniti takratni pravosodni minister Goran Klemenčič. Kot poslanec takratne sestave DZ sem skupaj s poslansko skupino SDS zakonu nasprotoval, pa ne toliko zaradi določila o lovilcih IMSI, temveč bolj zaradi poskusa ukinitve sodne preiskave. Za lovilce IMSI pa sem dejal nekako takole: “Kar se tiče možnosti uporabe lovilcev IMSI, je dokazni standard zgolj suma storitve kaznivega dejanja premalo in bi moral biti predpisan utemeljeni sum storitve kaznivega dejanja, kot podlaga za odreditev uporabe lovilcev IMSI.” Iz tega izhaja, da ne jaz ne poslanska skupina takrat nismo nasprotovali uzakonitvi lovilcev IMSI, želeli smo le ostrejše pogoje za uporabo.
Ko oblast “stopi v glavo” oblastnikom
Marca letos je bila novela zakona o kazenskem postopku sprejeta v nekoliko spremenjeni obliki. Zame določilo o uporabi lovilcev IMSI (150. a člen) niti ni bilo tako sporno, želel bi si le precej višjih standardov za uporabo lovilcev IMSI. Precej hujše in popolnoma nesprejemljivo mi je bilo določilo o tako imenovani hišni preiskavi brez navzočnosti osumljenca (spremenjeni 216. člen). Tudi nekateri drugi spremenjeni členi, kot so 148. člen, 149. b člen, 149. c člen, 156. člen, so bili zame sporni. Poznavalcem parlamentarnih postopkov je bilo popolnoma jasno, da bo na tak ali drugačen način prišlo do zahteve za ustavno presojo pred ustavnim sodiščem.
Zanimiva, a ne dokončna ustavna presoja
To se je tudi zgodilo. Politično precej nenaravna naveza med SDS in Levico se je poenotila in kmalu zatem je na ustavno sodišče romala zahteva za ustavno presojo omenjenih členov zakona.
Odločitev ustavnega sodišča je bila relativno hitra, prišla je pred dnevi. Ustavno sodišče se je, čeprav predlagatelji niso predlagali začasnega zadržanja 150. a člena (lovilci IMSI), omenjali so ga le v obrazložitvi, odločilo za začasno zadržanje izvajanja tega člena, ki se do dokončne odločitve ne sme izvajati (pomeni, da policija lovilcev IMSI ne sme uporabljati). O zadržanju spremenjenega 216. člena (hišna preiskava brez navzočnosti preiskovanca) pa bo sodišče odločalo ločeno. O ustavni presoji ostalega pa bo odločalo absolutno prednostno. Odločitev ustavnega sodišča je zanimiva, še bolj pa bo, ko bo dokončna v vseh pogledih zahtevanih presoj že omenjenih členov.
Morda nekoliko preseneča dejstvo, da so ustavni sodniki začasno prepovedali uporabo 150. a člena (lovilci IMSI), česar predlagatelji sploh niso zahtevali, niso pa (še) prepovedali hišne preiskave brez navzočnosti preiskovanca, (spremenjeni 216. člen), kar so predlagatelji zahtevali. Na prvi pogled nelogična odločitev ali zaporedje odločitev. Ustavni sodniki so stvar utemeljili takole: “Ukrep (opomba avtorja, 150. a člen, lovilci IMSI) omogoča izrazito neosredotočeno zbiranje in obdelovanje številnih osebnih podatkov iz zasebnega življenja širokega kroga posameznikov …” Nadalje so ocenili, da je to ukrep, ki je lahko podlaga za druge, veliko bolj invazivne posege v človekove pravice in svoboščine.
S tem pa se je seveda mogoče strinjati. Samo pomislite, da z lovilcem IMSI policija skuša ugotoviti telefonsko številko nekega prodajalca v ožjem mestnem središču Ljubljane, ki je osumljen storitve nekega kaznivega dejanja. Če bi lovilec IMSI namestila na tem mestu, prevzel pa bi vlogo mobilnega oddajnika na Maximarketu, bi policija v nekaj urah zabeležila na desetine tisočev telefonskih številk ničesar slutečih in ničesar osumljenih posameznikov, ki bi se takrat nahajali v centru Ljubljane. Le zakaj?
Za zaključek pa naj poudarim, da kaže spremljati nadaljnje odločitve ustavnega sodišča v zvezi z omenjeno zahtevo za ustavno presojo. Če so v omenjenem primeru odločili, kot so, pričakujem, da bodo ostri tudi v ostalih delih omenjene ustavne presoje.
Vinko Gorenak