Razlog za veselje na Levici in okraševanje vladnih profilov na družbenih omrežjih s simboli LGBT je bil nadvse bizaren – veljati je začela novela družinskega zakonika, ki je v slovenskem prostoru izbrisala tradicionalno pojmovanje družine. Da praznuješ kaj takega, moraš biti resnično pokvarjen, saj zavestno obrneš hrbet naravi. In to se nikoli ne konča dobro.
“Slavijo zmago proti otrokom,” je prepričan Aleš Primc: “Pozabljajo, da imajo otroci mame in očete, ki jih imajo radi in jih bodo zaščitili.” Borec za pravice otrok in ljubljanski mestni svetnik je za Nova24TV še dejal, da gre za zlorabo prava, institucij in volje ljudi. Ti so se na referendumih v preteklosti že izrekli proti spremembam definicije družine. Tokrat je Levica s pomočjo koalicijske večine dosegla svoje: zakonska zveza ni več življenjska skupnost moža in žene, ampak življenjska skupnost dveh oseb.
Levica gre še dlje
Levica se pri tem ne bo ustavila. Njeni člani in aktivisti LGBT so že napovedali, da je pred njimi “še naloga odprave diskriminacije samskih žensk pri dostopu do oploditve z biomedicinsko pomočjo in diskriminacije transspolnih oseb.” To pomeni, da bodo podpirali in z davkoplačevalskim denarjem omogočali spremembe spola. In seveda tudi posvojitve otrok zmedenim ljudem, ki se en dan počutijo ženska, drugi dan moški. Ali obratno. Primc pravi, da so na Levici ob sprejetju sprememb družinskega zakonika lagali, zdaj so pokazali svoje prave namene. “Namen je v šolske program in vrtce uvajati, kako spremeniti spol in spolno usmerjenost,” meni.
Tovrstno eksperimentiranje in igranje boga se je v preteklosti vedno slabo končalo. Namesto da bi otroke poučevali o znanstveno dokazanih dejstvih, da sta (biološka) spola samo dva, da je ženska samo ženska in moški samo moški, je Levica na slovenska tla preselila postmodernistična pojmovanja, s katerimi znanost nima prav nikakršne povezave, ampak vse temelji na ideološki psevdoznanosti, kjer so glavni “strokovnjaki” postali politični aktivisti, kot sta ministra Simon Maljevac in Luka Mesec.
Kulturni marksizem
Publicist, filozof in moralni teolog Ivan Štuhec meni, da gre za zanikanje človekove narave, kar je čudno. Po eni strani so levičarji najglasnejši pri varovanju okolja in narave, po drugi delujejo proti. “Tu torej ni logike; če si na eni strani prizadevaš za to, da bi se v ekosistemu spoštovale naravne zakonitosti, potem moraš na drugi naravne zakonitosti upoštevati tudi pri človeku,” za Nova24TV poudarja Štuhec. Po njegovo so v ozadju antropološke in filozofske težave, saj gre za novo interpretacijo človeka: “Absolutno ni vseeno, ali otrok odrašča v družbi in kontekstu različnih spolov ali istega spola.”
Toda v ozadju je še nekaj zlohotnejšega – uresničevanje kulturnega marksizma. Ta si je za cilj že pred desetletji postavil, da socialistično revolucijo uresniči prek dolgega pohoda skozi institucije, na katerih je zrasla evropska civilizacija. In med temeljnimi institucijami, stebri vsake zdrave družbe, ki zagotavlja tudi biološko in reproduktivno nadaljevanje rodu naroda, je tudi tradicionalna družina, ki jo je za dosego ideoloških ciljev treba razgraditi. Po Štuhčevo nenaravna zveza, ki jo prinaša novela, ni dolgotrajna in trdna. To kažejo tudi izkušnje, saj so neheteroseksualne zveze bolj konfliktne. Zato je govorjenje o neki ljubezni zavajanje, gre za demagogijo in “uporabljanje lepih besed, za katerimi pa se skriva veliko bolj kruta realnost”.
Nov pojem družine
Eden od argumentov na levici je, da je dosedanji zakon, ki je zakonsko zvezo opredeljeval kot zvezo moža in žene, kršil temeljne človekove pravice. Tako denimo meni tudi nova predsednica republike Nataša Pirc Musar, sicer pravnica, ki je po poročanju Slovenske tiskovne agencije (STA) dejala, da se z razvojem družb razvija tudi pravno pojmovanje človekovih pravic, kar naj bi razbijalo predsodke. Čudno je, da pravnica ne ve, kaj so temeljne človekove pravice in svoboščine. Pravico imeti otroka ali skleniti istospolno zakonsko zvezo zagotovo ni temeljna in univerzalna pravica.
“Ne obstaja pravica do otroka. To je popolnoma izmišljena ´človekova pravica´, ki v bistvu krši temeljno človekovo pravico nebogljenih otrok. Naslednji korak bo razglasitev pedofilije za človekovo pravico,”se je na družbenem omrežju Twitter odzval predsednik SDS Janez Janša. In ima prav, tako je razsojalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je sicer že zelo pod vplivom kulturnih marksistov.
Primer ESČP
V zadevi Schalk in Kopf proti Avstriji je ESČP pojasnilo, da je treba izraz “poroka” v Evropski konvenciji o človekovih pravicah razumeti tako, kot je bil razumljen leta 1950, v letu, ko je konvencija začela veljati. Posledično imajo pravico do sklenitve zakonske zveze in ustanovitve družine, določeno v 12. členu konvencije, le raznospolni pari. Po mnenju sodišča to državam ne preprečuje, da zakonsko priznajo istospolne ‘poroke’, hkrati pa ni mogoče trditi, da so k temu zavezane.
ESČP je torej menilo, da nacionalni zakoni, ki ne omogočajo istospolnih porok, homoseksualcem ne kršijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Slovenija se je na referendumih že odločila, da takih porok ne bo uzakonila, toda ideološko naravnana Golobova vlada je to voljo ljudstva grobo poteptala. In sprevrženo je, da se pri tem sklicuje na uresničevanje človekovih pravic, ki to sploh niso. Čeprav je res, da je ESČP v isti odločitvi Schalk in Kopf proti Avstriji prvič postavilo teorijo, po kateri je razmerje med dvema istospolnima »partnerjema« neke vrste “družinsko razmerje”, ki si zasluži varstvo po 8. členu konvencije. Toda jasno je napisalo, da posamezne države tega niso dolžne upoštevati.
Človekove pravice?
Levica pogosto govori o “človekovih pravicah pripadnikov skupnosti LGBT”. Povsem jasno je treba povedati in ponavljati, da ne obstajajo take pravice. Ni namreč kolektivnih človekovih pravic in svoboščin, torej ne obstajajo posebne človekove pravice za istospolne pare, ženske, posebne za manjšine ali katerekoli skupine. Človekove pravice ne zadevajo skupine, ampak posameznika. Če rečemo “človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBT”, je to oksimoron, podobno kot bi rekli trikotni krog.
Človekove pravice in svoboščine so univerzalne in neodtujljive pravice, ki jih je država dolžna brezpogojno izpolnjevati že zato, ker nekdo obstaja. So neposredno izvršljive pravice. Če bi bil denimo splav človekova pravica, kot na ideološko levem polu pogosto trdijo, bi moralo biti omogočeno vsakemu, da splavi. Tudi moškim. To pa je, strinjali se boste, nemogoče. Ker moški ne more zanositi. Enako je s pravico do imeti otroka, do posvojitve otrok ali stopiti v istospolno zakonsko zvezo. To niso temeljne človekove pravice, ampak ideološko izmišljene pravice za potrebe kulturnega boja.
Antropološka motnja
Poleg tega je uveljavitev novele zakona tudi poraz demokracije. Slovenski državljani smo na referendumih, ki so najvišja oblika izražanja ljudske volje in neposredne demokracije, zavrnili istospolne poroke. Zdi se, da sta suverenost in demokratična volja ljudstva postali le iluzija, koncept pravne države pa je ustavno sodišče, ki je onemogočilo razpis novega referenduma, popolnoma izkrivilo, hkrati pod pritiskom levičarske kulturne hegemonije legaliziralo antropološko motnjo. Zato obstaja resno tveganje (in Slovenija ni posebnost), da človeško dostojanstvo, morala, podedovana kultura in tradicionalna družina kot izvorna celica ohranitve naroda postanejo prilagoditvena spremenljivka vsakokratnih modnih muh progresivne ideologije.
Najhuje je, da se po uveljavitvi zakona (vse kaže na to) ne bo smelo več dvomiti, govoriti in postavljati pod vprašaj istospolnih porok. Obtožbe o homofobiji se bodo nanašale na vse uporniške ljudi, ki menijo, da so take zakonske skupnosti nenaravne. Nekateri militantni verniki kongregacije LGBT so po uveljavitvi zakona v pravi ofenzivi za kazensko preganjanje in strogo kaznovanje tistih, ki še živijo po zakonih narave in si to upajo tudi naglas povedati. Očitno kak novodobni čarovniški proces ni več daleč, zato je pred nami bitka za povrnitev normalnosti.
Jože Biščak