V govoru predsednice Evropske komisije (EK) Ursule von der Leyen o podnebnih spremembah smo pogrešali ukrepe za zmanjševanje njihovih posledic. Še manj je govorila o za državljane akutnih zadevah kršenja pravic državljanom in celo pristranosti EK glede vloge in delovanja medijev npr. na Poljskem in Madžarskem na eni ali v Sloveniji na drugi strani, saj smo bili deležni neprofesionalne obravnave in pristranosti.
Pričakovali bi, da EK ne bo podpirala le določenih skupin in organizacij, pač pa bolj spodbujala inovativnost in odločnost pri uveljavljanju gospodarskih in političnih vplivov EZ v svetu. Migranti niso le problem izvornih dežel, kot pravi premier Golob, pač pa tudi evropskih politikov, saj prihajajo nezakonito, slabo nam jih uspe integrirati. Še bolj žgoči problemi so njihovo načrtovano vdiranje s pomočjo kriminalnih združb trgovcev z ljudmi in politično-ideološko podporo zunaj EZ in tudi v njej. Probleme bo treba izpostaviti na prihodnjih volitvah in okrepiti zaupanje v EZ.
Neprofesionalno se obnaša politika doma. Po optimističnih napovedih vladajočih za pomoč prizadetim se po ocenah županov in poznavalcev odprava posledic ujme odvija (pre)počasi. Stiska ljudi je vse večja, težave se kopičijo. Začetni ukrepi so bili uspešni, v veliki meri tudi zaradi pomoči s tujine, zdaj v prizadetih krajih pogrešajo dejavni hitri odziv vladajočih. Tudi mediji vse manj prikazujejo stiske, ampak se ukvarjajo z razkazovanjem vladajočih kot na koncertu v Stožicah, skratka: veliko promocije, malo dejanskih učinkov. Tudi v gospodarstvu čakajo na nujno pomoč. A vladajoči uvajajo nove davke, spodbujajo karitativne dejavnosti in uvajajo samoprispevek, ne da bi prizadetim dali davkoplačevalski denar.
Polni žepi nevladnikov
Hkrati polnijo žepe in kopičijo službe po ministrstvih “nevladnim” podpornikom. Ali bomo kar mirno gledali to podpiranje zajedavcev pravne države in poštenega dela? Krepi se podržavljanje pravic zavarovalnic (Vzajemne), koncentracija kapitala v ZZZS, kjer bomo po novem letu morali namesto prostovoljnega prispevka plačevati obvezen in za vse enak prispevek za zdravje. Enako, kot so jemali komunisti, njihovi ponosni nasledniki spet jemljejo Cerkvi, duhovnikom in drugim predstavnikom verskih skupnosti ter ustvarjajo razmere, da se vera in Cerkev izrineta iz javnosti, pospešujejo pa njuno umiranje na obroke zaradi zajedavskih levičarjev.
Čudno, da katoličani – če sta jim vera in Cerkev še življenjsko pomembni – to izrivanje prenašajo in jim je vseeno, kdo bo vzdrževal duhovnike in stavbe. Ob pogrebih se ljudje, ki so se norčevali iz vere in Cerkve, dajo slovesno cerkveno pokopavati, jim zvoni in poje duhovnik, to pa omogočajo zvesti verniki. Ali se ne moremo dogovoriti, spoštovani predstavniki verskih organizacij, in iti v splošno civilno nepokorščino?
Vlada je ukinila spominski dan za žrtve komunizma. Pokop žrtev po Macesnovo gorico in Romov, kar je osnovna civilizacijska postavka in jo zahtevajo predstavniki civilne družbe v Izjavi ter Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, pri odgovornih stalno naleti na gluha ušesa. Celo Inštitut za novejšo zgodovino se ne bo več ukvarjal z medvojnimi in s povojnimi žrtvami in ne bo dovolil dostopa do javnih podatkov o žrtvah komunizma, ki so jih pridobili sodelavci inštituta v zadnjih desetletjih. Odlaganje pokopa mrtvih pa bo dolgoročno imelo zelo hude posledice, saj žrtve v Kočevju ležijo v provizoričnih zabojih, kostnica v Škofji Loki je polna in žrtve na začasnem mestu na Teznem pri Mariboru postajajo vse bolj trajni problem. Kakšna država smo, da ne pokopljemo mrtvih, kar je osnovno pravilo naše civilizacije?
Razumljivo, da privrženci “novega razreda na prašičji farmi” radi sanjajo svoj socializem in vse vodijo v prepad. A revolucija lahko požre vse, tudi svoje otroke. Gibljemo se torej na zelo tankem ledu in bomo žal vsi zdrseli v prepad, saj se boj za preživetje nevarno zaostruje. Četudi nas Veliki brat vse bolj opazuje, mu pokažimo, da se tega ne gremo več.
Dr. Janez Juhant