Vzpon Kitajske in vzporedna slabitev kolektivnega Zahoda spreminja svetovni red v svetovni nered. Monopolarna doba, ki jo je zaznamovala izrazita premoč ZDA na gospodarskem, vojaškem in političnem področju, se je zaključila z rusko nezakonito invazijo na Ukrajino. Odgovornost za izgubo absolutne prevlade lahko kolektivni Zahod pripiše predvsem samemu sebi.
Po padcu Berlinskega zidu so bili številni prepričani, da je nastopila nova doba človeštva. Francis Fukuyama je zmotno pisal o “koncu zgodovine” in dokončnem zmagoslavju liberalne demokracije, zgodilo pa se je ravno nasprotno.
Sicer dobronamerne ideje, da bo gospodarsko povezovanje z avtoritarnimi režimi prej ali slej pripeljalo tudi do političnih sprememb, so se izkazale za naivne. Ekonomska liberalizacija ni pripeljala do liberalne demokracije. Na Kitajskem je vpeljava tržnih mehanizmov še dodatno okrepila primat komunistične partije. Pod njihovo taktirko se je Kitajska spremenila v veliko silo. V Rusiji se je mlada demokracija najprej sprevrgla v oligarhijo, po invaziji na Ukrajino pa v avtokracijo. Doktrina liberalizma je z opisanim razvojem dogodkov bila hkrati potrjena in ovržena. Potrjena, ker smo dobili še en dokaz, da je svobodno gospodarstvo uspešnejše od planskega. Ovržena, ker je padla dogma, da uvedba trga nujno privede tudi do demokracije.
Slabitev kolektivnega Zahoda
Zgrešene ideje o “koncu zgodovine” in dokončni prevladi liberalne demokracije so po drugi strani oslabile kolektivni Zahod. V ZDA se je začel počasen razrast političnih ideologij, ki jih danes opisujemo s krovnim têrminom “prebujenstvo”. Slednje je svoj vrhunec doseglo z mandatom trenutnega ameriškega predsednika Bidna. Prebujenstvo je doseglo tudi Evropo, kjer pa se je v določenih državah spojilo z obstoječo ideološko dediščino. V Sloveniji smo na primer dobili prebujene dediče “pridobitev revolucije”, ki jih še najbolj zastopa trenutna vlada pod vodstvom Roberta Goloba.
Stara celina je med monopolnim momentom drastično zanemarila vlaganje v varnost. Evropske države so lastno varnost prepustile ZDA, same zavzele pacifistično držo in zviška gledale na države, ki niso sledile njihovemu zgledu, tudi na ZDA. Slednje so razvijale repertoar orožij, ki ni bil prilagojen na potencialni konflikt z drugimi velikimi silami, temveč za vzdrževanje globalnega reda in miru.
Da bo za nespametne razmisleke še prehitro izstavljen račun, je bilo mogoče predvideti že v času Obamove administracije, ko je ta razglasila t. i. pivot k Aziji. Med vrsticami je bilo razumeti, da ZDA pivotirajo stran od Evrope, h Kitajski. Načrtovalci politik so spoznali, da resursi niso neomejeni, zato jih je treba koncentrirati tam, kjer šteje – v Aziji. Postalo je jasno, da Evropa ni več popek sveta, ZDA pa ne več vsemogočna velesila.
Kolektivni Zahod potrebuje duhovno streznitev
Če se države kolektivnega Zahoda ne želijo nekega dne zbuditi v svetu, ki ga obvladujejo konkurenčni avtoritarni režimi, bo moralo priti do tektonskih premikov. Nekdanji minister in politični komentator dr. Žiga Turk je na X zapisal: “Zahod mora začeti spet delati na svoji moralni, ekonomski in vojaški moči.”
Pasti bodo morale nekatere dogme zelenega prehoda, ki samovoljno ukinjajo najnaprednejše dele evropskega gospodarstva. Pasti bo moral lažni pacifizem, ki zamegljuje razliko med pacifizmom in enostransko razorožitvijo. Predvsem pa bodo morale pasti dogme prebujenstva, ki načenjajo same temelje evropske civilizacije.
Žiga Korsika