Zgodba nekdaj uspešne novinarke Televizije Slovenija, Mojce Vočko, spet buri duhove. Njena zgodba je bila na Nova24TV najprej februarja predstavljena v oddaji Drugorazredni, v epizodi z naslovom Medijski umori, ko je bilo javnosti prvič razkrito, kako so se je vplivni ljudje iz ozadja lotili v zasebnem življenju, ker je razkrila nekatere izjemno odmevne afere, kot sta tisti s korupcijo v Unicefu Slovenija in o poslih z drogo Katarine Kresal, in je pritegnila tudi pozornost protikorupcijske komisije, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič. Padale so kazenske ovadbe zoper vodilne v Unicefu Slovenija zaradi korupcije, direktorica Maja Vojnović se je morala posloviti. Ukvarjala se je tudi s koruptivno izdanimi, potvorjenimi in zlaganimi psihiatričnimi izvedeniškimi mnenji. Leta 1998 je naredila 40-minutni dokumentarni film z naslovom Kalvarija Hrastovec, s katerim je dokazala zločine v Zavodu za duševno bolne Hrastovec. S tem je naredila usodno napako, saj je dregnila predaleč. Primer Mojce Vočko nazorno kaže, kako učinkovito v Sloveniji deluje t. i. globoka država.
Naj spomnimo. Aprila 2011 je Mojca Vočko, takrat še zaposlena na nacionalki, pripravila desetminutni TV-prispevek o trpinčenju in pohabljanju mestnih golobov, kar so njeni nasprotniki izkoristili in ji podtaknili umazano medijsko zgodbo, češ da je doma gojila golobe. Vdrli so v njeno stanovanje, v katerem že dolgo ni več živela, in poslikali razdejanje, ki ga je nekdo povzročil tako, da je golobe spustil v stanovanje. V tem kazenskem postopku je bil nato tudi izrečen sklep, da je neprištevna. O tem smo aprila poročali na spletnem portalu Nova24TV, a se v slabih treh mesecih zgodba zanjo ni obrnila na bolje. Namreč, do danes sodišče ni rešilo niti enega pravnega akta z dne 23. 4. 2018 niti se na nobenega pravno sploh odzvalo ni.
Sodišče izdalo “fiktivni datum naroka” in ga nato ponovno preložilo?
Zahteva za takojšnjo razveljavitev nezakonitega sodnega sklepa o nezakoniti (prisilni) dodelitvi zagovornika po uradni dolžnosti, zahteva za izločitev (inkvizicijske) sodnice Nine Kodre Balantič in predsednice sodišča, zahteva za javno zaslišanje na sodišču, zahteva za narok v prostorih sodišča ne v (mišjih) prostorih zunaj sodišča na Miklošičevi cesti v Ljubljani itd. – so vse obtičale v predalu.
Sodišče je Vočkovi zdaj poslalo obvestilo o preložitvi naroka, ne pa sodnega vabila na narok in sodnega vabila na zaslišanje (le-to je obvezno za zaslišanje obdolženca ali priče), kar je skrajno nenavadno, hkrati pa v tem sodnem obvestilu sodišče sporoča, da narok, razpisan za 21. 5. 2018, prelaga zaradi neštetih razlogov, pri čemer ji sodnega vabila za ta omenjeni majski narok sploh ni poslalo, kar je še dodatno nenavadno. Ob tem se upravičeno sprašujemo, ali je ta omemba (očitno fiktivno) razpisanega naroka maja v resnici le manipulativna floskula, da ji je sodišče zdaj lahko poslalo zgolj obvestilo, ki (obveznega) pravnega pouka sploh nima?
Sodni proces za zaprtimi vrati – Vočkova trdi, da na takšno zaslišanje ne bo več šla
Zanimivo je tudi, da je sodišče narok z zaslišanjem Mojce Vočko spet razpisalo zunaj sodišča, torej na Miklošičevi ulici, kjer so miniaturni prostori, ki ne dopuščajo navzočnosti javnosti, s čimer je – kljub njeni utemeljeni, argumentirani pisni zahtevi po zakonitem javnem zaslišanju v sodni dvorani aprila – že vnaprej poteptalo to zahtevo in očitno spet namerava Vočkovo zaslišati nezakonito, brez prisotnosti javnosti. Kazenski oddelek Okrajnega sodišča v Ljubljani torej na vsak način hoče izsiliti novinarkino zaslišanje za zaprtimi štirimi stenami v izolirani družbi državnega tožilca in odvetnika. Vočkova je za Nova24TV že potrdila, da na takšno zaslišanje niti slučajno ne misli priti.
In kaj pravzaprav zahteva Mojca Vočko, ki ves čas trdi, da so ji bile v montiranem sodnem procesu poteptane osnovne človekove pravice? Kot je zapisala že v aprilski zahtevi, ki jo je naslovila na sodišče, želi javno zaslišanje v sodni dvorani na sodišču, pri čemer bi bila navzoča javnost, zaslišanje pa bi se lahko zvočno snemalo, torej bi smeli obravnavo spremljati in posneti tudi mediji.
Novinarka spoznana za neprištevno na podlagi nelegalnih psiholoških testov izpred 2. svetovne vojne
Naj spomnimo. Psihiatrinja prof. dr. Marga Kocmur in psiholog dr. Janez Mlakar sta za Vočkovo sprejela povsem nesprejemljiv zaključek v smislu, da naj bi bile pri njej podane patološke oziroma shizofrenske motnje, in stališče, da bi se morala redno ambulantno zdraviti na prostosti. Torej za ta čas, ko je kot novinarka Televizije Slovenija naredila in objavila (Tednik, Odmevi, Dnevnik) učinkovita in odmevna preiskovalno-novinarska dela ter med drugim novinarsko dokazala korupcijo v Unicefu Slovenija.
Mojca Vočko je v pritožbi dejala, “da je morala pri Janezu Mlakarju, upokojenem kliničnem psihologu iz partijskega režima, reševati nedovoljene in nezakonite psihološke teste MMPI-201, ki so nezakonita predpotopna različica ameriških MMPI-testov iz leta 1942 (zadnja različica leta 1986), nihče v Sloveniji pa je ne bi smel uporabljati, saj to sploh niso legalni psihološki testi ali kliničnopsihološki instrumenti, kaj šele licencirani. To je med drugim kaznivo dejanje, ki ga je sodnica Nina Kodra Balantič dovolila, prikrivala in ignorirala”.
Drugi psihiatri niso ugotovili nikakršnih znakov duševnih bolezni
“Dvomi v strokovnost postopanja izvedencev dr. Mlakarja in dr. Kocmurjeve obstajajo iz razloga, ker obstojijo tudi druga mnenja sodnih izvedencev iz istega časovnega obdobja, iz katerih izhaja, da ustavna pritožnica ne izkazuje nikakršnih znakov duševne subnormalnosti niti duševne bolezni (mnenje primarija Dušana Žagarja, dr.med.) in da pri ustavni pritožnici ni zaznati duševnih bolezni, da gre za intelektualno dobro opremljeno osebo in da pri njej ni zaznati hetero- ali avtoagresivnih tendenc (mnenje Marije Močnik Bučar, dr. med. spec. psihiatrije),” je v izredni ustavni pritožbi že leta 2015 napisal Zoran Korenčan.
Obupana Mojca Vočko spet prosi medije za pomoč, da prisluhnejo njeni zgodbi in ji pomagajo dobiti obračun z globoko državo, v katerem se zdi že vnaprej obsojena na poraz. Po njenih besedah je njen sodni postopek namreč čisti sodni kriminal. “In čudovit primer udbovskih (krivo)sodnih zločinskih početij v navezi z zločinskimi psiho sodnimi izvedenci (ki bi jim licence bilo treba odvzeti), ki so zlata roka slovenske sodne korupcije … Gre za manevre, ko je lahko tudi Einstein (kvazi) sodno izvedensko in nato sodno ekspresno razglašen za nevarnega, neprištevnega imbecila – kar je ključna pravna podlaga, da (mu) lahko sodišče pribije varnostni ukrep …, s čimer ga pred javnostjo pogubno ožigosa(jo), stigmatizira(jo), uničujoče diskreditira(jo), čeprav je v resnici duševno zdrav, seveda,” še pravi naša sogovornica.
Kako medijski umor izgleda v primeru Mojce Vočko, je naravnost strašljivo. Točno tri mesece po izdaji sodnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, 8. 9. 2015, in točno na dan prvega naroka, razpisanega v njeni prvi odškodninski tožbi zoper Delo & co. 10. 12. 2015, sta objavila Delo in Slovenske novice nov diskreditacijski prispevek, pri čemer velja poudariti, da nihče z Dela in nihče s Slovenskih novic ni bil na famoznem zadnjem naroku montiranega kazenskega procesa niti na predhodnih narokih, ko je sodišče izdalo bržkone nezakonit sodni sklep o varnostnem ukrepu. Z drugimi besedami, njene zgodbe ni raziskoval nihče. Raziskovala pa je Mojca Vočko – in bila zato kaznovana, za vse življenje …
T. F.