Sodnik na Okrožnem sodišču v Ljubljani Zvjezdan Radonjić, ki je ob razglasu oprostilne sodbe v zadevi Novič s svojim razkritjem o pritiskih nanj razgalil delovanje globoke države, je kasneje v Pravni praksi (18. 4. 2019), opozoril še na eno pravno sramoto. “Te dni poteka pravdni postopek, v katerem nekdanji obdolženec v zadevi Patria toži Republiko Slovenijo zaradi zlorabe sodniškega položaja določenega višjega sodnika. Časopisi poročajo: ”Danes so kot pričo zaslišali Krkovičevega avtomehanika, ki je popravljal tudi avtomobil višjega sodnika Milana Štruklja, člana senata, ki je potrdil prvostopenjsko obsodbo v zadevi Patria. Po pričanju avtomehanika naj bi mu sodnik dejal, da so četverico v zadevi Patria obsodili zato, ker je bila takšna komanda z vrha.” O tem, da bi naj višji sodnik prejel navodila ”z vrha”, je Tone Krkovič izpovedal že ob odločitvi vrhovnega sodišča pred dvema letoma, ko je v nagovoru množici z imenom in priimkom omenil sodnika, ki naj bi odločitev senata iz sfere lastnega delovanja prestavil v sfere izven sejne dvorane.”
Tako začne sodnik Radonjić svoj zapis v Pravni praksi, ki ga naslovi Dvojna merila disciplinskega tožilca. V njem se uvodoma sprašuje, kaj bi to, da je nek sodnik dobil navodila z vrha, pomenilo v ustavnopravnem smislu, če bi se to izkazalo za resnično. Sklicujoč se na Ustavo Republike Slovenije kot najvišjemu aktu, ki ureja svoboščine in pravice, je med drugi poudarjena dolžnost postopanja po Ustavi in zakonih, torej v nasprotju z arbitrarnim odločanjem. “Sodstvo bi naj bila organizirana dejavnost države, neodvisna od izvršilne in zakonodajne veje oblasti, po načelu delitve oblasti,” poudari Radonjić ter doda, da se sodstvo glede na ustavo ne bi smelo ozirati na zahteve in predstave (para)državnih centrov moči. “Zakone je treba izvajati ustvarjalno, s konkretizacijo splošnih določb na življenjski primer. Organi ene veje (nad)oblasti se nikakor ne smejo vtikati v delo druge. Zato sodniki uživajo imuniteto, ki jih ščiti pred maščevalnimi posegi nezadovoljnih (nad) oblastvenih struktur (134. člen),” je v svoji razlagi jasen sodnik Radonjić, ki ob tem poudari, da je “vodilo sodstvu pri vsakokratnem odločanju skrb za človekove svoboščine in temeljne pravice, v povezavi s pravico do presoje posamičnih aktov izvršilne veje oblasti, s ciljem zaščititi posameznike pred avtoritativnimi in arbitrarnimi posegi uprave.” “Tu leži jedro pravice do sodnega varstva (24. člen).”
Radonjič še: “Ko sodišče odloča o pritožbi osebe, ki ji je bila z odločbo prve stopnje ogrožena temeljna pravica do svobode gibanja, mora imeti ves čas odločanja pred očmi dolžnost varovanja osebnih pravic. Temeljno vodilo senata višjega sodišča, ko na podlagi ustave (25. člen) odloča o pritožbi na zaporno kazen kogarkoli, je preizkus vseh možnih načinov in ukrepov za ponovno zagotovitev prostosti – obsoditi ga torej le v maksimalnem prepričanju, da je kriv.” Radonjič ob tem navede še 2. odstavek 6. člena EKČP, nato pa se loti konkretnega primera – zadeve Patria.
Sodijo po načelih delovanja omrežij iluminatov …
Ponovi, da je “že dve leti slovenskemu sodstvu znano, da naj bi višji sodnik Milan Štrukelj po trditvah Jožeta Razpotnika (priče z imenom in priimkom) v zadevi Patria odločil ne na prej citiranih domačih in mednarodnih zakonskih podlag, temveč ”na zahtevo vrha”, ki mu je izdal nalog, nalogo, komando, da je treba obdolženca več mesecev držati v zaporu, kar naj bi državo stalo med 31.000 in 610.000 evrov”. “V vsem tem času, tudi po pričanju priče z dne 2. aprila 2019, sodstvo ni uvedlo disciplinskega postopka zoper Milana Štruklja, v katerem bi se prepričalo o resničnosti navedb,” je zgrožen sodnik Radonjić ter nadaljuje, da “disciplinskih organov sploh ne zanima, ali je bila v zadevi Patria sodba sprejeta kot transformacija volje iluminatov ter ali višji sodnik deluje po zapovedih neuradnih centrov moči namesto po lastni sodniški presoji.”
“Načela delovanja omrežij iluminatov, najsi bodo civilna, vojaška, gospodarska, cerkvena ali kakršna koli so, so nedvoumna.” Tako jasen je sodnik Radonjić, ki je prepričan, da si “ozek krog med seboj povezanih članov omrežja lasti pravico odločati o za družbo ključnih vprašanjih z ignoriranjem institucionalnih postopkov, izključevanjem veljave institucionalnih centrov moči, ustave, zakonov, sklopa mednarodnega prava ter proti veljavi temeljnih standardov svobodnega sveta”. “Odločitve se torej spreminjajo po subjektivni volji neznanih, neizvoljenih posameznikov, ki namesto interesa ljudstva uveljavljajo lastne, parcialne, neustavne interese. V konkretnem primeru naj bi torej sodnik vedel, da potrjuje obsodilno zaporno kazen mimo institucij prava in države, po hotenju iluminatskih struktur.”
Sodnik Radonjić še izpostavi, da “sodstva torej, po večletni pasivnosti, ne zanima, ali sodnik deluje po volji neformalnih parainstitucij, nasprotnih temeljem pravne države, ali po ustavi ali zakonih, kot bi moral”. “Še posebej sedaj, ko oseba z imenom in priimkom, poučena o grožnji do treh let zapora v primeru izpovedovanja neresnice, vztraja pri rečenem, da mu je sodnik, torej sodnik Milan Štrukelj med sojenjem zaupal, da bo obdolženi Tone Krkovič obsojen ne glede na dokazano krivdo, ker se je tako zahotelo ”vrhu”.”
Sodnik Radonjić v istem prispevku še razkrije, kako ti isti instituti delujejo, kadar gre za nekega drugega sodnika XY. “Zoper njega je bil uveden disciplinski postopek, ker naj bi na naroku od obdolženke sprejel priznanje krivde tako, da je narok vodil v nasprotju z določili kazenskega postoka. Na koncu se je izpostavilo, da je obdolženki večkrat podal vse potrebne pouke, jo večkrat opozoril na pomen priznanja krivde, nakar je obdolženka najmanj s kimanjem glave potrdila, da krivdo priznava, sprejela pogojno obsodbo v minimalnem časovnem trajanju ter se kasneje odpovedala pravici do pritožbe, povrhu pa oškodovancu povrnila nastalo škodo. Na prvi disciplinski stopnji je bil sodnik XY spoznan za odgovornega in kaznovan z obrazložitvijo:
”Priznanje mora biti jasno in nedvoumno in o priznanju sodnik ne more in ne sme zgolj sklepati.”
Disciplinskega senata v pravičniški ihti ni zamajalo niti pričanje samega zagovornika:
”Stopil sem do prostora za odvetnike in v tistem slišal vprašanje sodnika, ali krivdo priznava ali ne. Ko sem že zapuščal razpravno dvorano, sem od obdolženke slišal ‘ja’, pri čemer je tudi kimala, slišal sem besedo ‘krivda’ in odgovor ‘ja’.”
Kljub temu, da je vse potekalo po pravilih, je bila sodniku XY izrečena kazen, svojo dolžnost naj bi opravljal malomarno. Po sodnikovi pritožbi je disciplinsko sodišče druge stopnje dne 17. septembra 2018 sprejelo odločitev, da se sodnika ne kaznuje:
“Sodnikova odločitev, sprejeta pri sojenju, ne izpolnjuje znakov disciplinske kršitve (…) Sodniki so pri opravljanju funkcije neodvisni, vezani na ustavo in zakon in ena od prvin sodniške neodvisnosti je imuniteta sodnika (…) Odpravi napak je namenjen celoten sistem pravnih sredstev.”
Spoznano je bilo, torej, da se sodnika ne sme klicati na odgovornost, tudi če je med sojenjem storil napako, sprejel napačno procesno ali materialno odločitev. O tem je namreč govora le ob izdelavi sodniške ocene, nikakor pa ne more biti predmet disciplinskega postopka. A kaj, ko je bil zoper istega sodnika XY dne marca 8. marca 2019, torej manj kot pol leta po izidu odločbe z dne 17. septembra 2018, vložen nov predlog za izrek disciplinske sankcije.
”ker je dne (…) na glavni obravnavi od navzoče državne tožilke (…) zahteval, da poda predlog glede vrste sankcije za obtoženega (…), čeprav je bila takšna zahteva v nasprotju z določili ZKP, ki državnemu tožilstvu takšne obveznosti ne nalaga.”
Vrhovni kazenski sodnik – disciplinski tožilec, torej kljub evidentni prejšnji odločbi treh vrhovnih sodnikov z dne 17. septembra 2108 zahteva najstrožje ukrepe zoper sodnika XY, ker naj bi sprejel odločitev pri sojenju, vezano na ustavo in zakone, kar po odločbi izpred pol leta ne more biti predmet sodnikove odgovornosti, saj predstavlja poseg v notranjo neodvisnost.”
Sklep
Članek v Pravni praksi sodnik Zvjezdan Radonjić sklene z naslednjimi besedami: “Na eni strani imamo torej primer, ko se za višjega sodnika Milana Štruklja ve in je javno objavljeno, da obstajajo utemeljeni razlogi verjeti, da je odločal v nasprotju s temelji pravne države, zaradi česar je obdolženec v zaporu preživel več mesecev, kar disciplinskemu tožilcu – vrhovnemu sodniku – ni predstavljalo razloga za ukrepanje. Na drugi strani pa disciplinski sodnik – v slogu Billyja the Kida – sunkovito potegne pištolo iz toka, kadar sodnik XY domnevno napačno uporabi ZKP.”
Petra Janša, Demokracija
(Vir: Pravna praksa, 18.4.2019)