Ne samo zato, ker je v nasprotju s civilizacijskimi pridobitvami vseh živih civilizacij na planetu. 8 zmot zagovornikov in 10 problemov Zakona.
Do zdaj sem pisal predvsem o civilizacijski pogubnosti zakona o pomoči pri samomoru, spodaj pa bom zbral nekaj bolj zemeljskih razlogov, zakaj sem proti.
Osem zmot
Zagovorniki se naslanjajo na osem zmot, ki sem jih zbral tule.
Zmota 1: Svobodno odločanje o lastnem življenju
Moje življenje moja pravica je trapast slogan svobodnjakov v zvezi s tem. Ampak pomoč pri prostovoljnem končanju življenja tudi po zakonu ni odločitev posameznika, temveč odločitev drugih o njem. Pacient ne uveljavlja svobode razpolaganja z lastnim življenjem, ampak zaprosi za upravni postopek, v katerem o njegovi usodi presojajo strokovnjaki in komisija. Lečeči zdravnik, neodvisni zdravnik in psihiater oblikujejo strokovna mnenja (11. in 12. člen), o upravičenosti do postopka pa dokončno odloča komisija pri ministrstvu (13. člen).
Postopek je torej zasnovan kot posebna oblika dovoljenja, kjer je pacientova želja le izhodišče, ne pa odločilni element. Če komisija presodi drugače, pravica ne obstaja, ne glede na pacientovo voljo. To pomeni, da zakon ne vzpostavlja svobode odločanja o lastnem življenju, temveč uvaja mehanizem, po katerem država skozi zdravnike in komisijo odloča, ali je posameznikovo trpljenje dovolj »neznosno« in ali je njegova smrt dopustna.
Izvedba postopka tako sploh ni izraz individualne avtonomije, temveč rezultat administrativnega in medicinskega presojanja, v katerem je odločilna presoja drugih, ne volja posameznika.
Zmota 2: Moje življenje moja odločitev
Posameznik v pravnem in etičnem smislu nikoli polno ne razpolaga sam s seboj. Človekovo življenje je v sodobnih pravnih sistemih varovano kot vrednota, ki presega voljo posameznika. Zato sebe ne morem prodati v suženjstvo ali prodati svojih vitalnih organov, da bi sorodstvo rešil pred dolgovi. Zakonodaja dosledno omejuje razpolaganje z življenjem prav zato, ker ima življenje družbeno dimenzijo: posameznikovo življenje je vpeto v družino, skupnost, medgeneracijske obveznosti in institucije. Z idejo »pravice do smrti« se tako ne razširja prostor svobode, temveč razveljavlja tisti del pravnega in moralnega reda, ki človeka varuje tudi pred lastno stisko ali ranljivostjo.
Zmota 3: Možnost ustvarja pravico
Menda že imamo pravico do samomora, saj nam ga nihče ne more preprečiti. In gre samo za formalizacijo te pravice. Ampak fizična možnost ne postane pravica samo zato, ker je izvedljiva. Pravice so varovane sfere delovanja, ki jih družba prizna kot legitimne, koristne ali vsaj nevtralne za skupnost. Samomor tega merila ne izpolni, saj prizadene družino, skupnost in celotno socialno mrežo, ki jo življenja nosijo.
Zmota 4: Zakon nas nasprotnikov v nič ne sili
Od dne sprejema zakona naprej vsakdo ve, da družba uradno ponuja možnost končanja življenja kot eno izmed »možnih rešitev«. Ko se človek znajde pred boleznijo, starostjo, nemočjo ali zgolj trenutkom človeške krhkosti, se mu ta misel vsili: Ali bi vseeno izbral to možnost? Ali sem vreden bremena? Ali je moja bolečina prevelika za druge?
Zakon odpira novo misleni horizont, ki prej ni obstajal in ustvari novo notranjo dilemo. Posamezniku naloži breme, da se mora v nekem trenutku vprašati, ali naj to možnost, ki jo zakonsko ponuja država, uporabi. To je nova moralna obveznost, ki jo zakon vsadi v zavest vseh nas. Res je, da nas zakon ne sili v dejanje, sili pa v razmišljanje, ki je samo po sebi breme in odpira dvom o lastni vrednosti, ugibanje o pričakovanjih drugih in samospraševanje, ali ni morda za vse okoli lažje, če preprosto odideš.
Zmota 5: Zakon zdravnikov v nič ne sili
Zakon izrecno zavezuje zdravnike, člane komisije, izvajalce zdravstvenih storitev in celotno organizacijo zdravstva, da sodelujejo v postopku, čeprav temu nasprotujejo iz strokovnih, etičnih ali osebnih razlogov. Res je, da lahko posamezni zdravnik uveljavlja ugovor vesti, vendar to ne odpravi sistemske prisile, saj zakon zahteva, da se takoj imenuje drugi zdravnik, ki mora postopek prevzeti (4. člen). Pritisk se samo prenese naprej.
Zdravstveni domovi in bolnišnice so prav tako dolžni organizirati postopke, dokumentacijo in izvedbo. S tem sistem kot celota postane operativni izvajalec dejanja, ki je za večino zdravstvenih delavcev v nasprotju z njihovim razumevanjem zdravniške etike. Zato zakon v praksi ne deluje kot prostovoljnost, temveč kot obveznost zdravstvenega sistema.
Vloga zdravnika je odločilna: potisnjen je v vlogo osebe, ki strokovno opraviči željo pacienta. Pacient soglasje zdravnika lahko razume kot priporočilo ali vsaj potrditev; kot ko zdravnik predpiše terapijo: če zdravnik tako pravi, potem je to verjetno najboljša rešitev. S tem se razmerje med pacientovo željo in zdravnikovim strokovnim mnenjem prevesi v smer, ki samomor normalizira. Kar je povsem v nasprotju s poslansvtom in vlogo zdravnika.
Zmota 7: Zakon ne bo vplival na razvoj paliative
Zakon demotivira zdravstveni sistem pri razvoju in izboljšanju skrbi za trpeče, ker uvaja hitrejšo, cenejšo in administrativno enostavnejšo alternativo paliativi, dolgotrajni oskrbi in celostni podpori. Ko je končanje življenja enakovredno postavljeno med zdravstvene storitve, postane v kriznih razmerah – ob pomanjkanju kadra, sredstev in časa – najlažje izvedljiva rešitev.
Paliativna medicina zahteva vlaganja, znanje, čustveno težko delo in sodelovanje več strok. Pomoč pri končanju življenja pa je v primerjavi s tem kratka, formalizirana in stroškovno zanemarljiva. Sistem, ki mora dan za dnem tehtati med dragimi in zahtevnimi oblikami oskrbe ter hitro in poceni možnostjo, bo za razvoj paliative sčasoma izgubljal motivacijo. Zakon tako objektivno zmanjšuje spodbude, da bi se trpečim omogočilo boljše lajšanje bolečin, boljšo psihosocialno podporo in bolj humane pogoje bivanja – saj je najhitrejša rešitev vedno dosegljiva na koncu obrazca.
Zmota 8: Zakon je napreden
Od nekdaj nekateri pred smrtjo zelo trpijo. Nič bistveno novega se nismo o zastrupljanju naučili v zadnjem času, zato ni razloga za spremembo. Kot je morda glede uživanja svinjine, ki ga hladilniki v vročem podnebju naredijo precej bolj nenevarnega. Nasprotno, dosti bolje znamo obvladovati bolečine, kot nekoč. Zato zakon ni napreden, ampak pač uvaja neko novotarijo.
Naj prebere še kdo.