“Mi lahko kdo pove, zakaj je bralna značka v OŠ obvezna? Ker to zamorjenost z bralno značko, ki zasleduje osnovni cilj vzgojiti bralca, ki bo rad bral vse življenje, opazujem pri otrocih že uhuhu let… #samovprašam” Tako se je na Twitterju pred kratkim spraševala poslanka SDS Jelka Godec – in sprožila pravi stampedo, ki je bil kajpak tudi politično motiviran. Na njen zapis se je odzvalo celo ministrstvo za izobraževanje. Sicer pa so se v odzivih, ki so sledili tudi v režimskih medijih, v glavnem norčevali, češ nekdanja učiteljica ne ve, da bralna značka ni obvezna v osnovnih šolah.
Seveda se postavlja vprašanje, zakaj takšen stampedo, a očitno je, da toliko odzivov ne bi sledilo, če ne bi bil v ozadju tudi interes številnih “sesalcev javnega denarja”, ki se na prostem trgu sicer ne bi mogli uveljaviti, uvrstitev na seznam bralne značke pa jim prinaša številne finančne bonitete. Zagotovo bi bilo zanimivo preveriti, kolikšni so zaslužki nekaterih privilegiranih slovenskih kulturnikov, kot so denimo Tone Partljič, Svetlana Makarovič in mnogi drugi.
Kot opozarjajo naši viri, je bistveno predvsem dejstvo, da šole ne morejo same prosto izbirati avtorjev in knjig, pač pa jim to določa ministrstvo za izobraževanje, natančneje Zavod za šolstvo RS, s seznamom »priporočenih« knjig, na seznamu pa so seveda v glavnem “zaslužni” literati, ki so ideološko lojalni vladajoči eliti. S tem pa so seveda povezani tudi honorarji, ki jih v žepe pobirajo privilegirani kulturniki. Vsak obisk v okviru prireditev v zvezi z bralno značko ima namreč tudi svojo ceno – dokaz za to si lahko ogledate spodaj.
No, zanimivo je tudi pisanje kritikov Jelke Godec o tem, da nam bralno značko lahko zavida kar vsa Evropa – kar je nekaj podobnega kot govorjenje, kako vsa Evropa občuduje Titovo Jugoslavijo in njen sistem samoupravnega socializma (ki pa ga nihče ni želel posnemati).
Od besed obolela denarnica
Pri vsem tem pa je najbolj prozorno to, da je poslanka SDS v svojih sporočilih na Twitterju tudi pojasnila, da dobro pozna razliko med domačim branjem in bralno značko, in da ve, da bralna značka ni obvezna. Vendar pa jo mnogi učitelji delajo za obvezno, ker otroke silijo, da pri tem sodelujejo. Nekateri učitelji tudi določijo, kaj s seznama naj se bere, te knjige pa so potem tudi v knjižnicah največkrat izposojene – in lahko trikrat ugibate, kdo pri tem finančno profitira.
Skratka, če zaključimo: zaradi besed Jelke Godec je mnoge ljubitelje javnih sredstev zabolela – denarnica.
Bralni značkarji z leve so razvili avantgardno fantazijo, da so oni brali in berejo, drugi ljudje pa ne. In da so druge dejavnosti miselno in kulturno inferiorne njihovi.
V resnici je razlika v tem, da berejo usmerjeno oz. jim nekdo prej izbere, kaj naj berejo. https://t.co/Xw6o6yYUnw
— Libertarec (@Libertarec) January 23, 2019