Letos obeležujemo 30. obletnico samostojne Slovenije. V zgodovini naše države smo bili priča več zgodbam, ki so bile bolj ali manj odmevne v našem medijskem prostoru. Nekatere so govorile o resničnih dejstvih, druge pa so temeljile na neresnicah, oziroma lažeh. Pa znamo ljudje presoditi resničnost predstavljene zgodbe ali se le slepo oklepamo posledic, ki jih je le-ta s seboj prinesla?
Opažamo, da danes ljudje več ne preverjamo resničnosti objav, napadena oseba se niti nima pravice braniti pred obtožbami, vnaprej medijsko diskreditiramo vse, ki mislijo drugače. Javnost slepo verjame vsemu, kar je objavljeno v medijih, ne glede na vsebino.
Ljudi v samostojni Sloveniji ne zanima resnica, pač pa “cirkus”, ki se vrti okoli posameznika, katerega diskreditacijo podpiramo vsi, ne da bi se vprašali o utemeljenosti obtožbe zoper njega. Hkrati pa toleriramo nasilje, korupcijo, laži in dvoličnost. Zlahka spregledamo desetkratno pisanje neresnične zgodbe s strani istega novinarja, ko pa se prizadeti na to odzove, ga brez pomisleka obsojamo in slepo verjamemo objavljenemu. Ne vprašamo se, ali je v objavljenem kaj resnice, ne potrudimo se pridobiti bolj utemeljenih in verodostojnih informacij o osebi, katere dejanja presojamo.
Nasprotno. Obsojamo, kričimo, ponavljamo že objavljen sovražni govor. Brez kakršnega koli pomisleka. Brez razsodnosti. Brez občutka za sočloveka. Brez želje po resnici. Dovolj nam je navadna laž. Od kdaj se napajamo na lažeh? Od kdaj svoje nezadovoljstvo utapljamo v krivih obsodbah nam neznanih in pogosto nedolžnih ljudi? Zakaj se raje navezujemo na posledice, kot pa odkrivamo vzroke? Se kdaj na primer vprašamo, kje je vzrok za nastanek bančne luknje? Se kdaj vprašamo, zakaj nek novinar piše škodljivo vsebino? Ali zakaj je bilo v času po osamosvojitvi toliko krivih obsodb? Zakaj toliko zavrženih ovadb za gospodarska kazniva dejanja, v objemu katerih so potonili milijoni davkoplačevalskega denarja?
Vse pogosteje in vse raje iščemo “grešne kozle”, posameznike, ki naj nosijo breme družbene odgovornosti, kriminalnih in nikoli obsojenih dejanj in navez ljudi, na katerih si brez kančka krivde operemo roke in vest, češ, oni so vsega krivi, saj vemo, dejstva niso več pomembna.
Pa res vemo? Vemo kaj več kot le to, kar so nam povedali mediji? Ali osebno poznamo tiste, ki jih obsojamo? Vemo, koliko so storili za obče dobro, vemo za njihove resnične želje, nagibe in dejanja? Vemo, ali ponavljamo? Vemo, ali ugibamo? Vemo, ali predvidevamo?
Vprašajmo se po vzroku za svoja ravnanja, po svojih resničnih sposobnostih, po stroki, ki jo obvladamo, in pustimo strokovnjakom drugih področij, da svoje delo opravljajo, kot najbolje vedo in znajo, po svoji vesti, po svojih nagibih, po svojih najboljših močeh. Ne sodimo, da ne bomo sojeni. Ne slepimo, da ne bomo zaslepljeni. Ne udrihajmo, da ne bomo sami ranjeni.
Bojan Podkrajšek
Vir: SDS