Predlog zakona o energetski politiki nadaljuje s “klimatsko pravično” politiko, vsem inženirskim, pa tudi geopolitičnim pomislekom navkljub. Če bo zakon, ki je bil v javni razpravi do 17. septembra, potrjen tudi v državnem zboru, bo občinam vsiljen nov vrstni red energentov za energetske koncepte. Najprej se bo v obzir vzelo sončno obsevanje, nato odvečno toploto, sledi plin obnovljivega izvora, na koncu pa toplota iz sistema daljinskega ogrevanja.
Ob predlogu zakona je mogoče izpostaviti tri slabosti: inženirske, ekološke in geopolitične. Inženirske, saj zelene tehnologije še niso pripravljene na splošno implementacijo in bo tako energija manj dosegljiva in dražja. Ekološko, saj je doprinos Slovenije in Evropske unije k globalnim emisijam zanemarljiv, in geopolitične, saj se EU in z njo Slovenija z zelenim prehodom izpostavljata geopolitičnim tveganjem.
Vsebina predloga je naslednja. Glede na osnutek, ki je objavljen na spletnem portalu eUprava, ta opredeljuje načela energetske politike in s tem daje podlago za oblikovanje politik in ukrepov na področju energetike. Hkrati ureja pristojnosti in delovanje Agencije za energijo in energetske inšpekcije ter opredeli energetsko infrastrukturo v državi.
Pomembno, glede na predlog zakona bodo morale lokalne skupnosti (občine) v vsakem novem lokalnem energetskem konceptu določiti prednostno rabo energijskih virov in energentov, poroča STA. Odslej bodo imeli prednost obnovljivi viri energije, pri čemer bo vrstni red virov določen. Kot že rečeno bo najprej potrebno upoštevati pridobivanje energije iz sončnega obsevanja, nato odvečno toploto, plin obnovljivega izvora, šele na koncu pa pride na vrsto toplota iz sistema daljinskega ogrevanja. Pri gradnji novih stavb bo vgradnja kotla na zemeljski plin in utekočinjen naftni plin, razen v izjemnih primerih, prepovedana. V strnjenih naseljih (eno- ali dvostanovanjskih stavbah ali posameznih delih večstanovanjskih stavb) prav tako ne bo dovoljena vgradnja kurilnih naprav na trdna in tekoča goriva. Oblast vam bo po drugi strani dovolila obdržati kamin npr. za dodatno ogrevanje.
Občinam bo prepovedano podeljevanje koncesij za gradnjo omrežij za distribucijo zemeljskega plina. Odjemalcem zemeljskega plina se ne bo treba priključiti na sistem za distribucijo zemeljskega plina, a le ob dokazu, da se ogrevajo na obnovljive vire energije. Omenjene zahteve ne bodo veljale za stavbe, manjše od 50 kvadratnih metrov, nestanovanjske kmetijske stavbe in verske stavbe.
Zakon v nasprotju s stroko?
Kot kaže je predlog zakona, kot tudi nekateri drugi zakoni vlade Roberta Goloba, v nasprotju z dognanji stroke. Iz komentarja na predlog Zakona o energetski politiki, ki ga je pripravila Inženirska zbornica Slovenije, izhaja, da je ta še vedno nejasen. Na splošno predlagajo, da se iz zakona “odstranijo konkretna določila o prepovedi in omejevanju rabe zemeljskega plina in lesne biomase (če je ta tudi zajeta v skupino trdih goriv) ter da se nadomestijo z določili, ki predvidevajo pripravo podzakonskih aktov v zvezi s tem, v pripravo katerih bi bila vključena tudi stroka in širša javnost.” Z drugimi besedami, “stroka in širša javnost” sta bili očitno iz priprave predloga zakona izključeni.
Tudi sicer pa predsednik matične sekcije strojnih inženirjev IZS Mitja Lenassi v svojem članku na spletni strani zbornice opozarja na objavo dveh člankov. Prvi izpostavlja dvojna merila odločevalcev EU, ki za stavbe lastnih institucij, torej odločevalcev, uporablja za dvoja merila. “Tudi sami se lahko vprašamo, v kakšnih stavbah sprejemajo zahteve za energijsko učinkovite stavbe slovenski odločevalci in pripravljavci predpisov. V drugem članku avtor Matt Ridley opozarja na neučinkovitost vetrne energije, ki producira (permanentno) drago elektriko, ob naključnih časih, neodvisno od potreb ljudi. “Z veliko verjetnostjo je mogoče Ridleyevo primerjavo z energijo vetra uporabiti tudi za energijo sonca. Do članka Mitje Lenassija lahko dostopate TUKAJ.
Neučinkoviti energetski samomor
Evropska unija je od vseh večjih političnih enot, v primerjavi z ZDA, Kitajsko, Rusijo in Indijo, najbolj “klimatsko pravično” naravnana. A vpogled v evidence izpustov toplogrednega plina Co2 pokaže, da je med najmanjšimi onesnaževalci. Še več, medtem ko EU znižuje svojo raven izpustov, jo Kitajska in Indija še dodatno povečujeta. “Azija s Kitajsko in Indijo pridela 6-krat več emisij kot EU, ki se strelja v socialno in gospodarsko koleno z Eko dajatvami in izgonom industrije na vzhod,” komentira profesor ekonomije in nekdanji minister Matej Lahovnik.
Azija s Kitajsko in Indijo pridela 6-krat več emisij kot EU, ki se strelja v socialno in gospodarsko koleno z Eko dajatvami in izgonom industrije na vzhod. https://t.co/v7Uh4pVnAw
— Matej Lahovnik (@LahovnikMatej) September 24, 2023
Ob jasno izraženih trendih se lahko upravičeno vprašamo, kako zelo (ne)utemeljen je zeleni prehod in predvsem, kako zelo neučinkovit je. Zmanjšanje globalnih izpustov Co2 na ravni EU namreč ne bo v omembi vredni meri zmanjšalo izpustov drugod po svetu, bo pa otežilo življenje evropski industriji in gospodinjstvom. Seveda, zmanjšanje emisij na Slovenskem ima še toliko manj smisla.
Geopolitična tveganja
Vse intenzivnejši prehod na obnovljive vire energije ne zmanjšuje geopolitičnih tveganj kot takih. Zagovorniki zelene tranzicije pogosto poudarjajo, da je zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv korak k bolj neodvisni drži Evropske unije. Vse dokler ne ugotovimo, da je pomemben del zelenih tehnologij narejenih na Kitajskem, ki beleži (z naskokom) največje izpuste plinov Co2. EU torej z zelenim prehodom v dobi, ko se državna gospodarstva vse bolj spreminjajo v orodja vpliva, zgolj zamenjuje obliko tveganj. Če bi se odnosi med Kitajsko in Zahodom še bolj zaostrili, bi lahko evropski zeleni prehod kaj hitro nasedel.
Ž. K.