Zahteva Simone Drenik Bavdek, da mora predsednik DZ Dejan Židan (SD) z dnevnega reda takoj umakniti poročilo o sramoti, ki se je državi zgodila v arbitražnem sporu s Hrvaško, ni učinkovala.
Židan ni umaknil poročila komisije za nadzor obveščevalnih služb o tem, kako je hrvaška obveščevalna služba DEA snemala klepete Drenikove in arbitra Jerneja Sekolca o reševanju mejnega spora s Hrvaško po nezavarovanih telefonskih linijah, pozneje je posnetke objavil tisk na Hrvaškem in v Srbiji.
Kaj je Drenikovi le uspelo?
A deloma je Drenikovi le uspelo. Pogovor o poročilu komisije za nadzor obveščevalcev, ki jo vodi Matej Tonin (NSi), bo državni zbor, tako kaže, prihodnji teden v celoti skril pred javnostjo. Drenikova je proti državnemu zboru sprožila celo spor na upravnem sodišču, v katerem opoziciji odreka pravico nadzora nad delom izvršne oblasti, katere del je bila in je še vedno. O poročilu poslanci verjetno v sredo, ko bo na dnevnem redu zadnje rede seje DZ letos, ne bodo javno govorili niti v tistem delu, ki je že javno objavljen.
Da bodo to “zaprli” celo v delu, ki je že dostopen javnosti, se je pokazalo, ko je Židan na pogovoru z vodji poslanskih skupin priznal, da bo seja najbrž v celoti zaprta, ker bo to v zaprtem delu izglasovala (koalicijska) večina. To je napovedal tako: “Ker pa je utemeljeno pričakovati, da bodo v razpravi sprožena tudi vprašanja v zvezi s podatki, ki so tajni, bom skladno s četrtim odstavkom 101. člena poslovnika zboru predlagal, da sklene, da se tudi javni del poročila obravnava na zaprti seji. Zbor bo o takem predlogu odločal na zaprti seji. Obveščam vas, da bom tak postopkovni predlog dal na glasovanje že takoj na začetku obravnave te točke dnevnega reda, da bo takoj jasno ali bo celotna točka potekala na zaprti seji ali pa bo del razprave javen.”
Razlog: Si stranke SMC, DeSUS in SD ne želijo javno razpravljati o arbitražni sramoti?
Da bi javnosti onemogočili spremljanje dogajanja, je kup interesov. Da je nekaj drugega “zadaj” in ne tajnost podatkov, pa lahko sklepamo po tem, ker za zapiraje pri tistem, kar je že objavljeno, ne more biti razlog, da je tisto tajno. Očitno ni tajno, če lahko že nekaj časa vsak prebere. Pravi razlog je morda, ker si stranke SMC, DeSUS in SD, ki so v prejšnjem mandatu vodile vlado, ne želijo javno razpravljati o sramoti, ki se jim je zgodila, ko so hrvaški in srbski mediji objavili tonske posnetke pogovorov neprevidne predstavnice slovenske oblasti na arbitražnem sodišču z arbitrom Jernejem Sekolcem. To je bila takrat Simona Drenik. Poznala sta se menda že od prej. Posledica je bila, da se je Hrvaška iz arbitraže umaknila in da arbitražne odločitve zdaj, čeprav je arbitražno sodišče odločilo, da greh ni bil tako hud in da bo odločanje nadaljevalo in so ga tudi dokončali, ne priznava.
Ovadbe za utišanje kritikov
Za prejšnjo vlado je hudo nerodno tudi, ker zaradi spodrsljaja proti nikomur ni nič ukrepala. Drenikovo pa je najverjetneje razburil ta del ugotovitev nadzora komisije, ki jo vodi Tonin.
Da se o spodrsljajih v preteklosti veliko javno govori, pa je nerodno tudi za sedanjo vlado Marjana Šarca, ki je vse akterje škandala postavila na pomembne položaje. Iz obveščevalnih služb te vlade pa že serijsko ovajajo opozicijske poslance in novinarje in preko medijev, na katere imajo vpliv, razglašajo, kako bi naj opozicija in novinarji izdajali zaupnosti vlade, čeprav ni jasno, kaj tako zelo zaupnega, kar škodi interesom države, je bilo izdano in je jasno, da lahko s tem na sodiščih le propadejo. Ovadbe, večinoma uradno proti neznanim storilcem, so vložili, ko se je razvedelo za zaposlitev Nataše Hribar v Sovi, pri obveščanju javnosti o ozadjih odstavitve poveljnika sil slovenske vojske Mihe Škerbinca in tudi ob poročilu nadzorne komisije o prisluškovanju Drenikovi in Sekolcu.
Oblast obveščevalne službe uporablja, da bi utišala kritike in ne zato, da bi zaščitili državne interese
Zdi se zelo verjetno, da oblast obveščevalne službe uporablja, ker so v javnost pač prišle informacije o napakah vlade, da bi torej utišala kritike in ne zato, da bi zaščitili državne interese. Ko so pa res ogroženi interesi države, kot je bila s klepeti Drenikove in Sekolca, ki jih sploh ne bi smelo biti, pa se nihče ni odzval s kakšnimi postopki. Simona Drenik je bila celo prezaposlena na ministrstvo za pravosodje, ki ga je takrat vodil Goran Klemenčič, zdaj pa napoveduje pravne sporne, češ da poslanci niso pristojni presojati napak izvršne oblasti, za katero je delala in dela.
Tudi ta zamisel ni novost. Zadnje čase to pogosto slišimo. Iz Sove, denimo, na tak način trdijo, da opozicija ne sme preverjati zaposlitve znanke premiera Marjana Šarca, ker za preverjanje zlorab ni pristojna. Celotni javni del poročila, ki dviguje prah, in o katerem bodo poslanci kot kaže prihodnji del govorili za tesno zaprtimi vrati, je dostopen na povezavi: Javni del poročila o zaupnih klepetih Drenikove in Sekolca, ki so jih poslušali hrvaški obveščevalci.
Peter Jančič, Spletni Časopis