Pred dobrimi petnajstimi leti sem bil slušatelj izobraževalnega programa Socialne akademije. Lahko rečem, da smo na tem programu imeli zanimive predavatelje ne glede na to, kakšno vlogo so igrali v kasnejših letih. Denimo pravnik dr. Miro Cerar, ki se je sicer proslavil kot “etični” premier med letoma 2014 in 2018. Na tem izobraževanju nam je razložil pomen moralnega zakona pri Japoncih, ki se imenuje “giri”. Ta moralni zakon denimo pri obdarovanjih zelo upošteva zakon vzajemnosti. Zaradi izjemno visoke moralne ozaveščenosti pri Japoncih v poslovnem svetu velja skoraj za žalitev, če mora Japonec neki dogovor potrditi s podpisom, saj to pomeni izraz nezaupanja.
Seveda je takšen pristop do dogovorov v našem okolju skoraj nepredstavljiv. Slovenci smo že vsaj dobro stoletje zaznamovani z bizantinsko-balkansko mentaliteto, po kateri je kršenje predpisov izraz kreposti, še bolj pa, da te nekdo, s katerim si v poslovnem odnosu, po domače povedano “nategne”. Po drugi strani pa ima tudi Zahod velike težave s šibko moralno ozaveščenostjo, kar se dobro vidi tudi pri kopičenju zakonov in predpisov, podobno kot propadla SFRJ.
To je na februarski konvenciji SDS odlično orisal kandidat za evropskega poslanca Aleš Hojs: “Pitagorov izrek ima 12 besed, molitev očenaš ima 66 besed, 10 Božjih zapovedi ima 179 besed, ameriška Deklaracija o neodvisnosti ima 1.300 besed, Ustava ZDA ima 7.818 besed, predpisi EU o zelju pa imajo 26.911 besed.”
Zakaj takšen birokratski pritisk z regulacijo? Predvsem zaradi šibke moralne ozaveščenosti, ki je posledica etične skepse in relativizma. Pokojni papež Benedikt XVI. ni zaman svaril pred “diktaturo relativizma”, pred njim pa je že slavni pisatelj F. M. Dostojevski skozi eno od svojih literarnih mojstrovin izrazil grenko resnico: “Če ni Boga, je vse dovoljeno.”
No, zahodni svet je ta problem skušal rešiti s proceduralno pravičnostjo – spomnimo se ameriškega političnega filozofa Johna Rawlsa in njegove slavne knjige Teorija pravičnosti iz leta 1971. Podobno, kot je že veliko prej judovstvo deset Božjih zapovedi nadgradilo s celo goro predpisov, ki so nenadoma postali enako ali še bolj pomembni kot sam dekalog in je šele Jezus pojasnil pismoukom, katera je največja zapoved, iz katere izhajajo vse druge.
Vsi vemo, da ta svet niso nebesa. Na tem svetu nikoli ne bomo živeli v idealnih okoliščinah. Kljub temu pa si vsi želimo živeti v stabilnih družbenih razmerah, kjer denimo ne bo novih (davčnih) obremenitev in stalne negotovosti, katero stvar nam bodo čez en mesec na novo zaračunali.
S to dilemo so se slovenski kmetje soočali že pred stoletji, ko so se v kmečkih uporih sklicevali na t. i. staro pravdo. Spoštovanje vseh prvotnih dogovorov, vračanje k izvirom nekega pravno veljavnega dogovora, pa tudi povrnitev že pridobljenih pravic in svoboščin.
Vas to na kaj spominja? Stavkajoči zdravniki namreč Golobovi vladi v resnici sporočajo znan Aškerčev verz iz pesnitve Kronanje v Zagrebu: “Kdaj vzkresne stara pravda nam?” Namen stavke je (bil) predvsem spomniti vlado na spoštovanje že podpisanega sporazuma s Fidesom (oktobra 2022!), ki ga je vlada dokončno potrdila v lanskem januarju, dobro leto kasneje, konec februarja letos, pa je državnemu sekretarju na ministrstvu za zdravje Denisu Kordežu v televizijskem nastopu “ušlo”, da je vlada v resnici tista, ki ne spoštuje sporazuma (čeprav je ves čas zatrjevala obratno), saj dejansko ni uresničila ničesar od dogovorjenega. Torej ne drži, da zdravniki terjajo neke privilegije in vzdrževanje dvoživkarstva, pač pa bijejo boj za “staro pravdo”.
Poglejmo primer: sporazum med vlado in Fidesom predvideva tudi obveznost vlade, da bo do konca marca 2023 oblikovala ločen plačni zdravstveni steber, zakonski predlog za to pa naj bi vložila v zakonodajni postopek do konca lanskega junija. Do danes ni uresničila ničesar od tega. In zdravniki bi ji morali vseeno zaupati? Oprostite, tu ni nobene logike.
Če se je torej vladajoča koalicija pred zadnjimi volitvami sklicevala na “vladavino prava”, zdaj vemo, koliko ji spoštovanje dogovorov pomeni. Podpisujejo jih s figo v žepu, ko pa nasprotna stran na to opozori in terja spoštovanje sklenjenega dogovora, pa jo vlada javno diskreditira in pri vsem tem ne pokaže niti malo sramu.
Takšno početje ima tudi na širšo družbo zelo negativen vpliv, saj daje prednost argumentu moči pred močjo argumentov, državljanom pa sporoča, da so sicer dolžni plačevati davke, vlada pa jim ni dolžna polagati računov. Zato vam, dragi Robert G. z ekipo, sporočamo samo eno: spokajte!
Gašper Blažič