“Zakaj se kopja lomijo na hrbtih bolnikov?” se glasi naslov članka na portalu 24ur na temo razmer, v katerih so se primorani zdraviti bolniki na mariborski onkologiji. Za ureditev razmer je namreč nujno, da čimprej pride do odkupa stanovanj, ki bi jih bi bilo treba porušiti za namene širitve UKC Maribor. A kot kaže, država zopet ne odreagira, kot bi morala, saj je naravnost nerealno pričakovati, da bodo lastniki stanovanj kar tako pristali na ceno, ki je v Mariboru nižja od cen na trgu.
Smrad po fekalijah, kemoterapija na hodnikih, stari in pokvarjeni obsevalniki kažejo na resnost razmer na mariborski onkologiji. “Noben bolnik si tega ne zasluži, to je nedostojno! In tudi reševanje na način, da nekomu drugemu povzročiš nerešljive dodatne probleme – to ni reševanje!” je po navedbah 24ur kritična predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije Ana Žličar. Predsednik združenja Onkoman Matej Pečovnik pa je pozval vse, ki imajo v rokah škarje in platno, “da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bo stvar čimprej rešena.” Kot pravi, vse skupaj traja že predolgo.
Lastniki stanovanj bi radi tržno ceno
Iz zdravstvenega ministrstva odgovarjajo, da težavo pri reševanju problematike predstavljajo lastniki stanovanj, ki stanovanj niso pripravljeni prodati po predlagani ceni. Kot so pojasnili na Uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, so šli v pripravo treh cenitev, lastnikom stanovanj pa so bile posredovane ponudbe. Pet od štirinajstih lastnikov se je po besedah direktorja urada Tomaža Pliberška odločilo, da na ponudbo pristanejo, v zvezi z ostalimi pa so zadeve še neopredeljene ali zavrnjene.
UKC Maribor je prej omenjeni urad pozval, da naj gredo zavoljo bolnikov vendarle nasproti lastnikom stanovanj. Ker portal 24ur poroča, da lastniki stanovanj naj ne bi zahtevali “veliko več od ponujenega; šlo naj bi za zneske, primerljive s tržnimi cenami v Mariboru”, je več kot očitno, da država preprosto ne zna oziroma ne želi pristopiti k reševanju pereče problematike, s katero se mora soočati najbolj ranljivi del družbe, ki ga predstavljajo rakavi bolniki.
Medtem na uradu pravijo, da so stanovalcem ponudili maksimum v skladu z zakonodajo. “Vedeti je treba, da gre za tako poglobljene vsebine, kjer je dobro imeti strokovnjake, ki so področno usmerjeni. Ponujena cena je približno takšna cena, kot je tržna cena podobnega objekta v bližnjem območju, dodanih je 36 %, kar lahko mi prispevamo pri odkupu,” je izpostavil Pliberšek. Takšno postopanje oblastnikov marsikoga jezi, saj je mogoče videti, da naša oblast brez težav najde denar za najrazličnejše razpise za nevladnike, čigar namen marsikomu ni jasen, in pa milijone za nakup razpadajoče sodne stavbe na Litijski ter računalnike, ki še kar samevajo v skladišču – ta pa na drugi strani očitno nikakor ni sposobna najti prepotrebnega denarja za ljudi, ki nujno potrebujejo izboljšanje razmer, ki bodo omogočale lažji potek zdravljenja. S tem se jasno kažejo prioritete oblasti. Izgovarjanje na lastnike stanovanj, ki upravičeno pričakujejo znesek, ki bo enak ceni stanovanj na trgu, je res naravnost neokusen in žalosten.
A. H.