Urška Klakočar Zupančič kaže vse karakterne značilnosti revolucionarjev, ki so leta 1945 okupirali Ljubljano in nas pod okupacijo obvladovali več kot 46 let. Gibanje Svoboda je naplavilo skupino politikov, ki si lahko dovolijo vse, pa jim bo ljudstvo odpustilo – oz. mediji bodo o njih pisali tako, da jim bo odpustilo. Zupančičeva je v zadnjih nekaj mesecih porušila vse ograje dobrega protokolarnega obnašanja, hkrati pa je povsem na novo definirala funkcijo predsednice Državnega zbora.
Vsi se spomnimo, kako se je v svojih prvih nastopih pred novinarji hihitala in jih moledovala, naj posnamejo še enkrat. Spomnimo se, kako je kot Maria Antonieta mahala svojim podložnikom na državni proslavi in pri tem obrnila hrbet častni četi. A to so pač spodrsljaji, ki jih lahko od zmage pijanim političnim zelencem odpustimo. Težava pa nastane, ko politični zelenci želijo na novo napisati pravila parlamentarne demokracije.
Urška Klakočar Zupančič namreč vztrajno misli, da ji pripadajo pristojnosti, ki ji v resnici ne. Med drugim pristojnost, da zavrača poslanska vprašanja opozicijskih poslancev. Tokrat je zavrnila poslansko vprašanje Jelke Godec, ki je spraševala o “kraji identitete” predsednika vlade Roberta Goloba, rekoč, da gre za zasebno sfero.
#BreakingNews
Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je zavrnila poslansko vprašanje poslanke @jelka_godec o *kraji identitete* ki je dr. Goloba doletela v Romuniji. Ker gre za zasebno sfero dr. Goloba. Ki je očitno nadrejena javnemu interesu. 🤷 pic.twitter.com/nTZLDv2rvo— brutusReloaded (@brutus91101394) November 10, 2022
Pa poglejmo, kaj določa 240. člen poslovnika DZ:
(1) Vsak poslanec lahko vladi ali posameznemu ministru ali generalnemu sekretarju vlade postavi vprašanje ali poda pobudo za ureditev posameznih zadev oziroma za sprejem določenih ukrepov s področja delovanja vlade oziroma posameznega ministrstva ali vladne službe.
(2) Poslanska vprašanja so lahko ustna ali pisna. Poslanske pobude so lahko le pisne.
(3) Poslansko vprašanje ali pobuda morata biti kratka in jedrnata ter izražena tako, da je njuna vsebina jasno razvidna.
Nič v tem členu ne določa, da je predsednica državnega zbora arbiter tega, kar v 240. členu poslovnika piše. 240. člen formalistično določa, da morajo biti vprašanja “za ureditev posameznih zadev ali sprejem ukrepov vlade”. V tem primeru gre za zadevo, ki na kocko postavlja samo kompetentnost predsednika vlade, da opravlja svojo funkcijo. Gre za ključno zadevo predsednika vlade, s tem pa tudi vlade, saj bi lahko razrešitev te zadeve predsednika inkriminirala pranja denarja. Seveda se Klakočarjeva tega dobro zaveda, drugače vprašanja ne bi prepovedala.
Ljudstvo ne sme izvedeti ali je PV Golob @vladaRS naznanil sum kaznivega dejanja kraje identitete v Romuniji in ali so storilca že odkrili.
Predsedsednica @Drzavnizbor je zavrnila moje pisno poslansko vprašanje. pic.twitter.com/3v9E6JkPD5— Jelka Godec (@jelka_godec) November 10, 2022
Ne gre za vprašanje, pri kom ima predsednik vlade naročen internet in televizijo. Gre za vprašanje, če se je ukvarjal z mednarodnim pranjem denarja in je zato, ne le neprimeren za funkcijo, ampak tudi kazensko odgovoren ali pa so mu res ukradli identiteto. Gre torej za vprašanje, ki je ključno za samo kompetenco trenutnih nosilcev izvršilne oblasti. Urška Klakočar Zupančič pa je to vprašanje totalitarno prepovedala. S tem pa načela samo jedro slovenske pravne države.
Tu pa stvari postanejo resnejše. Gre za napad na fundamente vladavine prava. Opozicijski poslanci premiera ne smejo vprašati, kako poteka preiskava primera t. i. “kraje identitete”, od katere je odvisno, ali je premier sploh sposoben opravljati funkcijo, ki jo opravlja. Vsi smo se lahko nasmihali ekscentričnemu obnašanju, ki je zrcalilo očitne težave s sprejemanjem “instant slave”, in smo videli ne le njo, ampak tudi druge člane kolalicije, kako se v diktatorskih popadkih opotekajo v pijanih hlapih volilne zmage. A tu gre za nekaj veliko resnejšega. Gre za napad na demokracijo. Funkcionarka vlade, ki vodi zakonodajno telo, se pravi, da je oseba, mimo katere se križata izvršilna in zakonodajna veja oblasti, se obnaša tako, da ščiti svojega “šefa” in poslancem onemogoča, da bi ga vprašali o osnovnih kompetencah službe, ki jo opravlja.
To pa je že izredno nevarna stvar, ki predstavlja prve korake v t. i. psevdo-demokracijo tipa Belorusija in Rusija. Konec koncev – s tem, ko predsednica državnega zbora zavrne odgovor poslanca ali poslanke, zavrne tudi vse volivce, ki so zanjo ali zanj volili. Zavrne ogromen kos Slovenije, ki ga zelo zanima, ali jih vodi človek, ki so mu ukradli identiteto, ali človek, ki ima v tujini več sumljivih računov.
Andrej Žitnik