Konec oktobra je bilo na Banki Slovenije predavanje guvernerja belgijske centralne banke Pierra Wunscha o zelenem prehodu, med katerim je ta priznal, da se v vsej Evropi zelene stranke in vlade, ki so zelene ali izvajajo spremembe v smeri zelenega prehoda, soočajo z negativnim odzivom na zeleni prehod, za kar je okrivil komunikacijo s prebivalstvom in poudarjanje le pozitivnih vidikov prehoda. Izjavil je, da zeleni prehod ni zastonjsko kosilo in da je povezan s stroški, ki se mu sicer zdijo obvladljivi. Pa so res?
Wunsch je navedel ocene, da bi lahko zaradi zelenega prehoda v EU v naslednjih 25 letih izgubili okoli 0,1 odstotka BDP letno, kar skupaj znaša približno 2,5 odstotka BDP. Dodal je, da bo učinek različen po posameznih sektorjih, saj bo v nekaterih strošek precej višji kot v drugih. Priznal je, da se Evropa sooča in se bo zaradi zelenega prehoda še naprej soočala z izgubo cenovne konkurenčnosti evropske industrije zaradi višje cene energije kot npr. v ZDA in na Kitajskem. In to tveganje je po njegovih besedah veliko, soočanje z njim pa zelo zahtevno.
Zeleni prehod je torej drag; zato so na razpolago različne subvencije, a tudi te je treba nekje vzeti in pravično porazdeliti.
Medtem je slovensko javnost razburil predpis, ki prepoveduje uporabo in montažo bojlerjev, talnega gretja ipd. na novogradnjah, pa tudi pri adaptaciji že obstoječih stavb. Predpis, ki ga je sicer res sprejela še Janševa vlada (Vizjak) in bi ga Golobova lahko takoj spremenila, a ga je (mimogrede) raje najprej uporabila za razpihovanje odpora proti opozicijski stranki SDS, šele nato so iz predpisa odstranili prepoved vgradnje bojlerjev in nekaterih drugih grelnih aparatov, ker bi za marsikoga oziroma kar za večino pomenilo prevelik strošek, če bi namesto bojlerjev vgradili drage toplotne črpalke.
Kljub vsemu Golobovi problema z visokimi stroški seveda niso rešili, saj so ga pravzaprav ustvarili, in sicer s spremembo o omrežnini in cenah elektrike, ki so pozimi enormne – to se bo v vsej veličini pokazalo, ko bodo razposlane novembrske položnice za elektriko. Bilo bi seveda smiselno, da bi istočasno uredili tudi subvencioniranje prehoda na energetsko varčnejše oblike ogrevanja – vendar ne – uredili so subvencioniranje luksuznih električnih vozil, ki si jih tako ali tako lahko privoščijo samo bogati. Medtem bodo upokojenci, pa ne le upokojenci, tudi marsikateri zaposleni z minimalno plačo, še pogosteje ugašali bojlerje in prali sredi noči, ker drugače računov za elektriko ne bodo mogli plačevati.
Zdi se, da zeleni prehod pomeni še večji luksuz za peščico bogatih, vsi ostali in tudi Evropa, če se spomnimo zgoraj citiranih besed guvernerja belgijske centralne banke Pierra Wunscha, pa bomo zaradi njega obubožali.
L. K.