Na kaj vas spominja besedna zveza veliki skok naprej? Na zeleni prehod? Kar blizu ste, le da je bil konec velikega skoka načrtovan za leto 1972, konec zelenega prehoda pa je načrtovan 63 let pozneje. Prav tako se je veliki skok dogajal na Kitajskem, zeleni prehod pa se dogaja v nam ljubi Evropski uniji. In kaj imata skupnega? V obeh primerih gre za z vrha izsiljene reforme glasne (in militantne) manjšine, ki v določeni meri mejijo na norost in so – ali pa bodo – povzročile dolgoročne posledice.
Veliki skok je bil poskus industrializacije podeželskih Kitajcev, ki je vključeval tudi uvedbo obvezne kmetijske kolektivizacije. Zasebno kmetovanje je bilo prepovedano, tiste, ki so se z njim ukvarjali, pa so označili za “kontrarevolucionarje” in jih preganjali. Prednost je dobila industrializacija podeželja, ki je bila uradna prednostna naloga kampanje.
Novembra 1957 je Mao na konferenci komunističnih držav v Moskvi izrazil mnenje, da je Kitajska sposobna v petnajstih letih po industrijski proizvodnji prehiteti Veliko Britanijo, hkrati pa je začel oblikovati lastne teorije o nenehni revoluciji in nenehnem razrednem boju. Napovedoval je politično kampanjo proti “kontrarevolucionarjem” oziroma “desničarjem”, na gospodarskem področju pa mobilizacijo množic s ciljem hitrega prehoda v komunizem. V načrtovanje velikega preskoka niso vključili ekonomistov ali intelektualne elite, saj so jih nekaj sto tisoč zaradi protirevolucionarne kampanje že ožigosali za sovražnike ljudstva.
Največji pomen so namenili proizvodnji jekla, ki se je začela tudi na podeželju s taljenjem v domačih in tovarniških fužinah. Kakovost jekla je bila slaba in neprimerna za konstrukcije ter posledično za izvoz in nadaljnji industrijski razvoj. Da bi povečali proizvodnjo jekla, so kmetom pobrali tudi poljedelsko orodje, ogromno pa jih poslali tudi na prisilno delo, kar jih je odvrnilo od dela na polju. 20 milijonov ljudi so preselili iz mest na podeželje. Ogromne površine gozdov so skrčili za potrebe po lesu za peči. Pošiljanje kmetov z idejo, da bodo talili jeklo in rekvirirali kmetijsko orodje, je skupaj s programom brezplačne hrane v skupnih menzah hitro povzročilo katastrofalno lakoto. Leta 1958, na začetku reform, je bil kmetijski pridelek še dober, vendar je zaradi pomanjkanja delovne sile za delo na polju večina nepobranega žita zgnila na poljih. Število smrtnih žrtev zaradi lakote, ki je nastala kot posledica velikega preskoka naprej, ni znano. Ocenjujejo, da je bilo žrtev od 10 do 55 milijonov.
Podobno kot veliki skok so tudi zeleni prehod in njegovi cilji bolj ideološko-kulturna manifestacija ene od oblik marksizma, ki ga glasna manjšina vsiljuje tihi večini. Morda cilji v obeh primerih niso (bili) napačni, vendar pa so (bili) zastavljeni datumi dosega ciljev vsekakor prekratki in tudi ukrepi napačni. Oba prehoda skladno z marksistično maniro za dosego ciljev potrebujeta sovražnike – Mao je imel “desničarje” in “kontrarevolucionarje”, ekoteroristi in drugi ekoblazneži, ki so najglasnejši zagovorniki čimprejšnjega zelenega prehoda, pa imajo za sovražnike vse ljudi z zdravo pametjo, ki se ne strinjajo z njihovo agendo.
Prav tako, kot so zaradi ideje velikega prehoda skrivali težave, poskušajo skrivati tudi težave zaradi zelenega prehoda. Kljub temu je kitajska komunistična partija te lahko prikrivala, težav zaradi zelenega prehoda pa ni mogoče več skrivati. Za zdaj namreč demokracija še omogoča, da se informacije o klavrnih rezultatih zelenega prehoda kljub vplivu vodilnih medijev zaradi objav na družbenih omrežjih in objav neodvisnih medijev vse pogosteje dostopne javnosti.
Štefan Šumah