Na portalu e-maribor.si pogosto spremljamo zgodbe ljudi, ki jih drugi mediji puščajo ob strani. Ljudi, ki so preprosti, molčeči, pridni, delavni, a imajo v sebi pošteno srce. In to je zgodba o prijetni starejši gospe, ki je vsakokrat prihajala na shod pred sodišče v Celje.
Na portalu e-maribor.si sem izpred sodišča v Celju večkrat poročal. Tudi shode smo na portalu od prva dne zbiranja privržencev Janeza Janše neposredno prenašali. Z ekipo smo želeli ustvariti kar najbolj pristno poročanje.
Zato sem bil vedno del množice, ki se je zbirala pred sodiščem. Je pa v moje oko padla že od prvega dne starejša gospa – kot mi je zaupala, je štela 89 let. Pri sebi je imela malo slovensko zastavo, bila je glasna in odločna. In to je njena zgodba.
Pravi, da je sama prišla z vlakom iz Maribora in bo tako odšla tudi nazaj, čeprav ima do doma še vožnjo z avtobusom. Tudi ko sem jo povabil, naj prisede na naš (organiziran) avtobus, je odklonila.
Dejala je: “Hvala, bom zmogla sama. Če gre za Janšo, mi nič ni pretežko!”
Žal nisem izvedel njenega imena.
In gospa je prišla tudi včeraj, sama. Peš se je od železniške postaje skozi množico prebijala do sodišča, da je bila čim bližje odru.
In to niso ljudje, ki so dementni, kot je ljudi žalil socialni delavec iz bolnišnice Murska Sobota. Tudi to niso ljudje, ki bi zaudarjali, kot je upokojence žalila poslanka Svobode. To so ljudje s pokončno glavo, ki v življenju nikoli niso imeli bogastva, a so veseli in ponosni, da so del te zgodbe.
To je zgodba o preprosti gospe, ki se je v življenju veliko stvarem odrekala, ki je trdo delala in ki še danes živi skromno. To so zgodbe, ki jih imam rad in jih na portalu rad tudi objavljam. Da bi bilo takih zgodb čim več.