(Pre)mnogim, ne glede na politično opcijo, se zdi, da so 31-letnega Charlieja Kirka zelo podrobno spremljali. Ali so ga res ali so hoteli le ujeti trenutek časa, ne vem; me ne zanima, prav tako ni moj problem. Priznam, da ga nisem. Vem, kdo je, občasno sem si ogledal katerega izmed kratkih posnetkov njegovih nastopov, podkasta z naslovom The Charlie Kirk Show nisem spremljal. Šele ko je tega konservativnega aktivista med njegovo značilno debato na univerzitetnem kampusu v Utahu ustrelil 22-letni Tyler Robinson, sem si ogledal nekaj oddaj in njegovih besednih dvobojev s študenti. Tako sem si ustvaril približno predstavo o človeku, ki mu je strel iz puške prekinil življenjsko pot (in poslanstvo).
Po tem, kar sem videl in slišal, moram reči, da Charlie Kirk ni bil rasist, ni bil mizoginist, ni bil fašist, ni bil transfob, ni pridigal sovraštva in nestrpnosti, kar mu očitajo progresivni posamezniki, levičarji in prebujeni aktivisti. Res je, bil je provokativen in izzivalen, toda na precej miren in vljuden način; tudi takrat, ko so tisti, ki se z njim niso strinjali, nanj kričali in ga žalili. Njegova glavna odlika je bila, da je bil velik zagovornik svobode govora. Zanj ni bilo tabujev, lahko je razpravljal o čemer koli in s komer koli.
Na tej točki sam razmišljam zelo podobno – poslušaj tudi svoje ideološke nasprotnike, tiste, ki razmišljajo drugače kot ti, saj jim boš le tako lahko odgovoril ali izrekel svoje nestrinjanje. Hočem reči, da je razumel koncept svobode govora, čeprav je lahko ta govor tudi žaljiv, nespodoben ali šokanten. Sam takega načina ni uporabljal, je pa pustil drugim, da na vse načine po njem zlivajo gnojnico. Na kraj pameti mu nikoli ni prišlo, da bi zaradi izrečenih besed koga preganjal. Generacija Z, ki je bila njegova ciljna publika, ga ni poslušala niti zato, da bi slišala, kaj želi povedati, niti zato, ker bi ji govoril, kaj naj misli, ampak zato, ker so njegove besede sprožale zanimive debate in ker je poslušalce ves čas spodbujal, naj razmišljajo (s svojo glavo) in mu oporekajo. Počel je to, kar bi morale početi univerze, na katerih je navadno gostoval – dopuščati različna mnenja o vseh temah, saj je bila svoboda govora v akademskih razpravah vedno vzgon, ki je spodbujal znanje in ga gnal naprej. To poslanstvo so univerze z vzponom “prebujenstva” opustile.
Leva stran se je Kirka bala
Prav zaradi tega je bil Kirk pomemben. Ne zaradi svojih (konservativnih) stališč, prepričanj in načina življenja, ampak ker je pustil drugim, da so taki, kot so, da povedo, kar mislijo. Potem je z njimi debatiral in povedal svoje mnenje. Zagotovo se je zavedal nevarnosti. Lahko bi se zaprl v sobo, kjer je snemal podkast, vendar je želel biti med ljudmi, se z njimi soočiti na štiri oči, čeprav je bila množica pred njim sovražno razpoložena in nestanovitna. Pri tem je tudi vztrajal. Do zadnjega. Do krogle, ki ga je zadela v vrat sredi stavka, ko je nagovarjal univerzitetno občinstvo. To je bilo načrtno in premišljeno utišanje moškega z mikrofonom na odru. Na sprožilec je pritisnil mlad moški, za katerega se zdaj kaže, da mu je izobraževalni sistem opral glavo z namigi, da so zoper tiste, ki ne sprejemajo progresivne dogme, dovoljena vsa sredstva.
Ameriški pisatelj in scenarist George R. R. Martin je dobro poudaril: “Ko človeku iztrgaš jezik, s tem ne dokažeš, da je lažnivec, ampak le svetu poveš, da se bojiš tega, kar bi lahko rekel.” Levičarji so se bali Kirkovih besed, ki bi lahko (in tudi so) veliko mladih levičarjev spreobrnile v konservativce. Tudi zato so levičarji po njegovem umoru odpirali šampanjce. Sicer nespodobno, vendar povsem legitimno izražanje mnenja. To je del koncepta svobode govora. Kirk bi bil prvi, ki bi tudi tako izražanje vzel v bran. Kljub temu je nekaj gotovo – levičarskega nasilja ni mogoče več tolerirati in trivializirati. Umor je treba obravnavati kar se da resno.
Jože Biščak