Pravijo, da danes normalni ljudje verjamejo v znanost. Toda kako znanost v resnici deluje? Kdo in kako danes kreira znanost in njena pravila ter kakšne so znanstvene zablode? Prispevek bo opozoril, da so v določeni meri leve ideologije deformirale in izkoristile tudi znanost.
Osnovna značilnost človeka oz. človeštva je, da si s pomočjo informacij in znanja, ki ga ima v nekem trenutku na voljo, kreira razlago sveta. Zanj je lastna interpretacija sveta vedno stoodstotna resnica. To drži danes enako, kot je držalo v srednjem veku ali v kameni dobi. Človek je od nekdaj bil prepričan v svoj prav, četudi je večino časa v popolni ali vsaj delni zablodi, ker nikoli ni imel na voljo toliko informacij in znanja, da bi se mu razodela resnica njegovega bivanja in delovanja sveta. Seveda tudi danes ne.
Posledica tovrstnega umevanja resnice so zablode in napake. Znanost je tu naredila veliko in človeka iztrgala iz starodavnih praznoverij. Toda tudi znanost je zagrešila številne napake zaradi vrste zgrešenih predpostavk ter zapletenih modelov in paradigem, ki so polne zablod in/ali “lukenj”. Prav zaradi slednjega se v današnjem času, ko si ljudje ne pustijo več soliti pameti, pojavlja vse več t. i. teoretikov zarot in je vse več skepse v znanost. V tem prispevku bomo pojasnili, zakaj je tako, in orisali nekaj zablod znanosti, pri čemer imajo veliko vlogo tudi nekatere leve ideologije.
Od nore znanosti v 19. stoletju do rigidnosti v 20. stoletju
Devetnajsto stoletje je bilo čas prebujanja znanosti. Pojavljalo se je vse več ljudi, ki so raziskovali okolje okoli sebe, neobremenjeni z religioznimi dogmami. K temu je veliko pripomogel tehnološki napredek in zdelo se je, da lahko človek z razumom vlada svetu. Žal je to obdobje različnih šarlatanov ne le na področju družboslovja (npr. Karl Marx), ampak tudi naravoslovja. Tako so nori znanstveniki 19. stoletja denimo zdravili duševne bolezni s puljenjem zob in z odstranjevanjem drugih delov človeškega telesa ali želi aplavze akademskih krogov z “neizpodbitnimi” dokazi, da je črnec bliže opici kot belemu človeku. Odveč je poudarjati, da so takšne šarlatanske teorije povzročile tudi ogromno škode, ki se je v nekaterih primerih zavlekla do današnjih dni. V resnici je z današnjega vidika prispevek znanosti 19. stoletja z vidika praktične uporabnosti dokaj skromen. Res pa je, da je šlo za nekakšno akademsko “nevihto možganov”, brez katere danes marsikatere pridobitve ne bi bilo. Vsekakor so najbolj trdovratne zablode nekaterih znanstvenikov iz 19. stoletja poniknile šele v 60. ali celo v 80. letih prejšnjega stoletja (evgeniki so bili najbolj trdovratni) z izjemo marksizma, ki še kar vztraja.
Ko so se ljudje v prejšnjem stoletju zavedali zablod norih znanstvenikov 19. stoletja in ugotavljali, da so te zablode grenile življenje ljudem, so se v znanosti pojavile varovalke. Vzpostavljen je bil sistem skepse in citiranja ter t. i. vrstniškega preverjanja znanstvenih študij (npr. na področju medicine).
Težave naravoslovne znanosti
Treba je poudariti, da se zapisana kritika dosti manj nanaša na naravoslovje in tehnično znanost, kjer se izvajajo eksperimenti in se stvari lahko hitro preverijo v realnosti. Res pa je, da je tudi naravoslovje zelo rigidno in bi znanstvenika, ki bi razmišljal tako odprto, kot je to v 19. stoletju počel Darwin, ki ga naravoslovna znanost danes slavi, moderni znanstveniki slej ko prej razglasili za šarlatana, ker bi bil preveč drzen s tovrstnimi revolucionarnimi trditvami. Tak preskok, ki ga je naredil oz. dosegel Darwin, zaradi rigidnosti oz. omejenosti sodobne znanosti zdaj ni več mogoč. Kljub temu pa sodobni naravoslovni znanstveniki prav nič ne oklevajo, da na podlagi tega, kar v tistem trenutku vedo, razglašajo, da je to stoodstotna resničnost, zoper katero ni ugovora. Če kdo trdi nekaj, kar se ne sklada z njihovimi paradigmami, ga hitro razglasijo za šarlatana. V tem idejnem smislu naravoslovna znanost ni dosti drugačna, kot je bila denimo inkvizicija pred stoletji. Pomembna razlika pa je v tem, da se znanost ves čas korigira in sprejema tisto, kar je na novo dokazano. V opisani naravi znanosti je treba iskati odgovor na vprašanje, zakaj je slovenski NIJZ februarja 2020 reagiral tako rigidno in podcenil nevarnost virusa SARS-CoV-2. Šlo je za znanstveno aroganco in prepričanje, da držijo zastarele znanstvene predpostavke glede širjenja virusa, varnostne razdalje ipd., četudi so prihajala opozorila s Kitajske, da stvari niso takšne, kot smo nekoč mislili, da so. Ker opozorila niso bila znanstveno dokazana, za tedanje vodstvo NIJZ pač niso bila “resnična”. Realnost je staro vodstvo NIJZ demantirala in znanost se je v tej smeri pozneje korigirala s pomočjo lanskih znanstvenih medicinskih študij.
Naslednji zelo dober primer so podnebne spremembe. Osrednja znanost niti malo ne dvomi, da je za podnebne spremembe odgovoren človek. Toda poučeni vedo, da znanost ni nič drugega kot skupek teorij, ki v veliki meri neposredno niso dokazane. To manj velja za “majhni plan”, kjer je človek marsikaj zmožen neizpodbitno dokazati. Človeška anatomija na primer je denimo relativno zlahka preverljiva zadeva. Na drugi strani pa je zaradi pomanjkanja podatkov oz. izkopanin oz. drugih dokazov nemogoče dokazati, kako so nastali vesolje, življenje, kakšen je bil v resnici potek evolucije in kako podnebje deluje npr. v zadnjih deset tisoč letih. Zato se v takih situacijah poskusa dokazovanja, kaj je dejansko “resnica”, pogosto vpletejo poslovni interesi korporacij, ki stimulirajo znanstvenike, da “dokazujejo” tisto, kar je v interesu sponzorjev, saj se ve, da takih zadev v “velikem planu” neizpodbitno ni mogoče dokazati. Dodatna ovira je tudi to, da znanstveniki med seboj tekmujejo za ugled in položaje, zato promovirajo neke teorije izključno zaradi lastnih interesov in pogosto dokaze prikrojijo v okviru znanstvenega manevrskega prostora. V tem grmu tiči zajec “krivde” človeka za podnebne spremembe. To je pač nekaj, kar je s trenutnim znanstvenim instrumentarijem nemogoče neizpodbitno dokazati, lahko pa se to “prodaja” kot resnica.
Ugrabljena družboslovna znanost
Nobena manipulacija v naravoslovju pa ni tako strašna, kot so danes manipulacije v družboslovni znanosti. Družboslovje ima takšno naravo, da lahko bister znanstvenik z manipulacijo znanstvenega instrumentarija zavaja in si sam postavi neki zaprt sistem dokazovanja, ki ga nasprotnik zelo težko izpodbije – to je še posebej značilno za t. i. postmodernizem. Družboslovne teorije namreč ni mogoče izpodbiti z naravnim eksperimentom. Družboslovne manipulacije so v zadnjem času pogojene z levimi političnimi ideologijami, ki bi si rade podredile svet. Družboslovna znanost je tako postala servilna v smeri podpore medcelinskim množičnim ekonomskim migracijam, medijski politični korektnosti in širjenju političnih fiksnih idej, kot sta denimo anarhizem in militantni feminizem.
Tadej Ian