Miran Videtič je izkušen politični komentator in analitik, znan po ostrem, neposrednem in brezkompromisnem slogu, s katerim pogosto izziva politične elite in se ne skriva za politično korektnostjo.
V pogovoru ocenjuje prve poteze nove vlade, jih primerja z ukrepi prejšnje Golobove koalicije in opozarja na kadrovske spremembe v javnih podjetjih in institucijah. Poleg tega podaja kritične poglede na tako imenovano turbofolk politiko, stanje na levem političnem polu ter navaja ključne prioritete, ki bi jih morala nova oblast postaviti v ospredje.
Gospod Videtič, nova Janševa vlada je po marčevskih volitvah nemudoma zagrizla v sanacijo po junijski ujmi. Kako ocenjujete njene prve poteze v primerjavi z ukrepi Golobove koalicije in kaj mora biti zdaj ključna prioriteta?
Če govorimo zgolj o dobesedni naravni katastrofi, ki je udarila del Slovenije, potem lahko rečem, da se je nova vlada reševanja lotila brez nepotrebnega medijskega estradništva in velikih obljub, kar je bila značilnost dr. Goloba in njegove vlade. Verjamem, da se bo ljudem pomagalo na koristen način in ne tako, da bi poslušali o »precvikanih žičkah«, stotih hišah na mesec in podobno. Ljudje si zaslužijo maksimalno spoštovanje in ne resničnostnih šovov vladajoče garniture.
Če govorimo o prioritetah širše, potem je tu vsekakor sanacija tiste ponarodele »naravne katastrofe«, to je sanacija posledic Golobove vlade – na javnofinančnem, kadrovskem, medijskem, zunanjepolitičnem, gospodarskem, zdravstvenem, socialnem, varnostnem področju in še bi jih lahko naštevali. Zavedati se je treba, da je bil prejšnji mandat predvsem mandat »sektaške transakcijske politike«, ki je s parlamentarno večino, ki jo je imela, izvajala predvsem politiko osebnih koristi. Na žalost smo izgubili štiri leta, ki bi jih lahko veliko bolj koristno in državotvorno izkoristili.
Nova vlada vleče prve kadrovske poteze v javnih podjetjih in institucijah. Je umikanje kadrov prejšnje koalicije nujna higiena ali recept za novo polarizacijo?
Ponekod je to nujno, spet drugje pa bo treba po spremembah seči z bolj tresočo roko, premišljeno ali pa sploh ne. Dam vam primer: energetika. To je bilo Golobovo interesno področje in posledično je bila kadrovska igra podvržena zgolj zasebnim interesom Goloba in njegovim pajdašem. V drugih panogah se je trgovalo; lahko smo videli izjavo Golobovega tesnega zaveznika na Darsu, ki je dejal, da sta se pač dogovorila, da si najde eno od direktorskih mest, kjer bo dočakal »penzijo«. O uslužnosti do Zorana Jankovića pa niti ni vredno izgubljati besed. Če pogledamo del javne uprave ali povezanih institucij, predvsem v resorju, ki ga je pokrivala notorična Asta Vrečko, lahko hitro opazimo pajdaško kadrovanje. Nič kaj dosti nista zaostajala niti njena tovariša iz stranke Levica, Mesec in Maljevac. Seveda čast izjemam. Mislim, da bo treba vsa ta imenovanja, nekatera tudi iz obdobja »tekočih poslov«, ponovno pregledati. Si pa ne želim, da bi nova vlada ponavljala napake iz obdobja vladanja 2004-2008, ko so na mesta direktorjev državnih podjetij prihajali tudi prvovrstni šarlatani, samo zato, ker so »naši«.
Bazen sposobnih menedžerjev in poslovodstev v Sloveniji je precej plitek, zato bomo potrebovali slehernega posameznika, ki se je s svojim delom že dokazal in ki ne izkazuje pretirane vneme po politično-ideološkem poslovodenju. Politično prepričanje naj ostane doma, na funkcijo naj ljudje prinesejo znanje in izkušnje. Kar veseli, je primer g. Jeretiča, ki prihaja z drugega ideološkega pola, pa je zaradi svojih referenc dobil vabilo in priložnost, da prevzame Ukom –urad vlade za komuniciranje. To je gesta, ki jo zmore zgolj državnik; politikanti, kot je Golob, takih potez ne vlečejo. Prej nasprotno – to smo lahko videli pri čiščenju »janšizma«, ki se je kasneje razraslo v čiščenje vseh, ki niso slavili lika in dela samooklicanega »Cezarja«.
Če se vrnem na g. Jeretiča: tu je g. Janša vsekakor pokazal »svežino« in nek nov pristop, ki se mu lahko obrestuje.
Pogosto opozarjate na »turbofolk« politiko, ki ljudem jemlje prihodnost. Kje so danes največja tveganja – v gospodarstvu, energetiki, migracijah ali medijih – in kakšne rešitve predlagate?
Ne zatiskajmo si oči, povsod so pasti. A na srečo so tudi rešitve! Kar veseli, je volilna izbira mladih. Večinsko so povedali, da jih estradništvo in izključevanje, ki ju vsiljujejo Golob, Mesec, Vrečkova, Klakočar Zupančičeva, Nika Kovač, Tina Gaber in kompanija, ne zanimata! Želijo zgolj »teren«, okolje, v katerem so pravila znana in bodo lahko izpolnili svoje sanje in življenjske vizije. In to tak teren, na katerem ne bo »dedne« prednosti, ne bo prednosti zaradi priimka ali podobno. Se razumemo, kajne? Nove generacije si ne želijo etikete drugorazrednosti zgolj zaradi tega, ker je oče kmetovalec ali mama blagajničarka v trgovskem centru. Paradoksalno je, da je ta Golobova estradniška politika še najbolj prepričala naše seniorje. S prevaro! Z mediji, ki so bili in so še vedno znotraj »koalicijske pogodbe« z nekdanjo oblastjo. In to me hudo jezi. Ni lepo manipulirati z ljudmi, še najmanj z našimi seniorji. Princeskine kočije, rdeči čeveljci, pozersko dvignjena nogica v belih supergicah, sladke besede in obljube nekoga, ki je za politični aktivizem ukradel dan žena, pa vsiljene teme, ki obujajo nostalgijo za propadlim komunizmom, pri čemer večina starejših pomisli zgolj na to, da so bili nekoč mladi in živahni, kar jih seveda zavede, da jim lahko nekdo vrne ta čas. Hkrati s to turbofolk politiko pa jim iz žepa ukradeš zadnji dinar. Pa ko bi le ta zadnji dinar šel za novo bolnišnico, Hospic, šolo za njihove vnuke, oskrbo za njih same ali za onemogle prijatelje. Žal gre ta dinar drugam. Tisti, ki ne verjamejo mojim besedam, naj si pogledajo javne objave o nakupih nepotrebnih računalnikov, aferah, kot je Litijska, nepotrebnem snobizmu z domofoni in kamerami ali o odpustkih davčnih dolgov znani družini, katere zaščitni znak sta »10 odstotkov« ali rum.
S temi tveganji prehajamo k levi strani politike. Ljubljanskega župana Zorana Jankovića ste po nedavnem referendumu označili za »potolčenega, kot še nikoli«. Kaj njegov načeti položaj pomeni za širšo levico?
Najprej … Leve politike v Sloveniji ni! To, kar imate vi v mislih, je radikalna politika, je transakcijska politika, je profit-partizanstvo in je politika v interesu tujega gospodarja ali gospodarjev. To pač ni leva politika. Naštejte mi vsaj tri politike, za katere lahko rečemo, da so socialdemokrati, da njihova dejanja lahko opredelimo kot socialdemokratska. Še najbliže je kakšen član Piratov. Kar se tiče Zorana Jankovića – on je definitivno največja politična prevara v samostojni Sloveniji! Pika! Dokončna pika! Je pa res, da je tudi človek, ki je poskrbel, da sta skupaj z izbrancem Golobom začela postopek gnitja te transakcijske politike, ki je ugrabila levi pol. V tem primeru jima gre velika zahvala! A ker razkroj ni mogoč čez noč, bo najprej sledil »prijateljski ogenj«. To so lokalne volitve v Ljubljani. Verjetno še ni prišel moment, ko bo v Ljubljani lahko zavladal zdrav razum, a vendarle se premika.
Definitivno pa je to znak »počasne smrti« pokvarjenega sistema, ki nam nikoli ne bi smel vladati. A to je lahko tudi tema za neke nove pogovore in predvsem tema o političnih napakah ali podtaknjencih – prevarantih znotraj Demosa in predvsem LDS-a. Zagotovo se bo v prihodnosti rodila neka nova levica, ki bo spet temeljila na zaščiti delavca ter pomoči in solidarnosti potrebnemu posamezniku ali skupini, pa tudi levica, ki ji bo domoljubje vrednota in ne rdeča krpa.
Na Facebooku ste ostro komentirali tudi lobiranje Tanje Fajon za položaj predstavnice EU za Sahel. Gre za iskanje bruseljske sinekure na lastno pest ali v ozadju vidite širše interese, sploh glede na strmo rast slovenskih humanitarnih sredstev za to regijo?
Tanja Fajon je pravzaprav dobila odgovor, kolikšna je njena vrednost v mednarodnem okolju. Brez nakazil, brez nesramnega izkoriščanja funkcije ministrice, brez tujih gospodarjev, ki jim mora služiti, je njena vrednost nula. Ni iskana, ni zaželena, je zgolj kmet na šahovnici politične trgovine. Pri celotni zadevi je edino smiselno vprašanje, čemu vsemu se je Slovenija morala odpovedati, da bi Tanja Fajon dobila službo. Regija, v kateri bi rada službovala, ni v interesu slovenske zunanje politike. Ok, nekdo bo rekel, da gre za EU in da je treba gledati širšo sliko. Že, že, a verjemite mi, vse države znotraj EU igrajo svoje igre nacionalnih interesov. Recimo, zame bi bilo bolj pomembno, da Slovenec ali Slovenka zasede položaj visokega predstavnika v BiH. Ni sicer pod okriljem EU, pa vendarle – želim le povedati, za kakšne funkcije se je vredno boriti. Torej za položaj znotraj EU, ki ima težo na Balkanu. Zakaj? Zato, ker se nas Balkan veliko bolj tiče kot neka afriška regija. In lahko se nas usodno dotika.
Spet nekdo drug bo rekel: pa saj imamo Marto Kos. Ja, res jo imamo, a kot vidimo v zadnjem primeru »pijanke« in nežnih dotikov s četniškim vojvodo Mandićem v Črni gori, se ženska ravno ne zaveda, kaj je njeno poslanstvo. No, lahko da se tudi zaveda – ima pač zgodovino in njena zgodovina ima pisno sled v Beogradu. A potem je to velik problem institucij EU.
Ocenili ste, da se Robert Golob krčevito bori proti preiskavam. Kateri sumi iz njegovega mandata nujno potrebujejo epilog in kako naj nova oblast vodi preiskave, ne da bi zdrsnila v politično maščevanje?
Vprašanje je nerodno zastavljeno. Vsaka parlamentarna preiskava zoper rabote Goloba bi bila označena za politično maščevanje. Verjetno tudi sodna preiskava! Tak krik je edini, ki mu je še ostal, in ne bo se mu kar tako odrekel. Kot družba smo neke vrste talec enega človeka in njegovih botrov. Vsaj dokler ga ti botri podpirajo. Kot ste lahko videli, so si za zaščito lika in dela Goloba celo izmislili krilatico »politična policija«. Kot ste lahko videli, so si za zaščito lika in dela Goloba celo izmislili krilatico »politična policija«. Manjkala je samo še javna podpora referendumu s strani upokojenega šefa nekoč resnične politične policije, g. Eržena, da bi bila farsa popolna. Kar se tiče nove oblasti, računam, da bodo držali predvolilno obljubo.
Kritični ste bili do predsednice Nataše Pirc Musar in njenega deljenja strank na »demokratične in nedemokratične«. Gre pri funkciji, ki bi morala povezovati, zgolj za nadaljevanje prejšnje politizacije?
Nataša Pirc Musar pač ni nekdo, ki bi bil na funkciji zaradi priljubljenosti – naj vas vox populi ne zavede. Volitve je dobila izključno zaradi štorastega kandidata dr. Brgleza in zaradi medijske demonizacije g. Logarja. Po starem receptu so to uredili medijski »ideološki partnerji«, znani pod imenom »nikogaršnji hlapci«, in seveda tisti, ki se želijo enačiti s plemenitostjo gasilcev, humanitarcev. Govorim seveda o podaljšani roki transakcijske politike, o nevladnikih, ki pa to niso.
Verjemite mi, ni je demokratične družbe na svetu, kjer bi na mesto predsednika lahko sedel človek, ki »pomotoma« pošlje fiktivni račun humanitarni organizaciji in se »pomota« odkrije šele z objavo v medijih. A mi smo pač specifična družba. Po vsem povedanem vam je verjetno jasno, da Nataša Pirc Musar ni nekdo, ki povezuje in razbija zidove razdvojenosti, ampak jih celo cementira tam, kjer se kažejo razpoke upanja.
Jeseni nas čaka referendum proti uveljavitvi novele zakona o parlamentarni preiskavi, septembra se začne zbiranje podpisov za razpis referenduma o lokalnih volitvah, usoda referenduma o interventnem zakonu pa je v rokah ustavnega sodišča. Kaj je po vašem mnenju resnični namen pobudnikov teh zakonodajnih referendumov?
Verjetno se želijo prešteti. Volitve so bile zanje hud udarec. In kot že prej povedano, gre za branjenje lika in dela Roberta Goloba ter ljudi, ki ga politično vzdržujejo. Sami pa tudi dobro veste, da motivacijo »našistov« ohranjajo z zgodbo o jesenskem padcu vlade. Vendar sam zaupam zdravi pameti ljudi in upam na neodvisnost ustavnega sodišča. S tem seveda ne želim prejudicirati razpleta teh postopkov – naj res zmagata ljudska volja in (ustavno)pravna država.
Ustavno sodišče je pod hudim drobnogledom javnosti tudi zaradi zamud pri občutljivih temah, kot je zakon o RTV Slovenija. Je naše najvišje sodišče sploh še neodvisno ali pa odločitve krojijo politični vplivi?
Zavrtite si izjavo nekdanje poslanke, danes visoko pozicionirane sodnice Jasne Murgel izpred nekaj let. Ta izjava je bila zanjo dobitna srečka, kar se tiče karierne prihodnosti, nam pa je povzročila glavobol ob spoznanju, v kakšni državi živimo.
Bomo končno dočakali pluralnost in profesionalizem na javni RTV Slovenija?
Dvomim, da prav hitro. Mediji so eno od pomembnih orožij »ideologije norosti«, gledano tudi zunaj meja same Slovenije. Tudi bruseljski birokrati se pretvarjajo, da imamo pri nas verodostojne in profesionalne državne medije. Žal. A številke oziroma statistika ter ugled teh medijev nam ponujajo realnost. Mogoče bo celo najin pogovor privabil več bralcev, kot jih privabi kakšen novinarski aktivist na javnem mediju, in to v najbolj gledanem terminu. Pa za to ne bova dobila na tisoče ali milijonov evrov prispevkov ljudi, ki imajo doma električne vtičnice.
Petra Janša