“Naši svojci so umirali pod, človeku nepojmljivimi razmerami: Ustrahovani, mučeni, zasmehovani, osramočeni, oropani vseh človekovih pravic in časti, ko so osamljeni videli pred seboj le smrt, brez kakršne koli tolažbe, le v društvu sotrpinov in njihovih rabljev”, se spominja nekdanji interniranec otroškega taborišča Petriček Franci Kindlhofer, ki so mu komunisti ubili mamo.
V času prejšnje vlade je bil 17. maj razglašen kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem se je izhajalo iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, in sledilo naporom za preprečitev ponovitve najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine. Na predvečer dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je šla Golobova vlada meni nič tebi v njegovo ukinitev, kar je poželo vrsto kritik.
Pobiti ne smejo ostati pozabljeni
Navkljub ravnanju aktualne vlade bo na predvečer lani ukinjenega narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, danes ob 21. uri, na Trgu republike v Ljubljani, potekala slovesnost. Društvo Nova Slovenska zaveza, Civilna iniciativa Vseposvojitev, Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo ter Društvo Združeni ob lipi sprave vabijo na dogodek, ki se bo začel z zvonjenjem cerkvenih zvonov po vsej Sloveniji, v spomin in v opomin na žrtve revolucije.
“Spomin na pobite bomo obudili z molitvijo, z branjem njihovih imen, s prižiganjem sveč, s cvetjem z njihovih domačih travnikov, položenim pod farne križe, z umetniško besedo in glasbo”, sporočajo organizatorji in dodajajo, da naši pobiti ne smejo ostati pozabljeni. “Ne smemo zapustiti svojih pokojnih: preveč so pomembni tudi za našo prihodnost. In kot pravijo modri ljudje – prave revolucije so ustvarjalne, ne uničevalne. Prave revolucije so dolge in tihe, kot kvas, zaradi katerega vzhaja testo sveta.”
Kindlhofer poziva, da se da žrtvam obraze
“Dajmo žrtvam obraze. Prinesite s seboj fotografije svojih dragih, ki so bili žrtve komunizma. Fotografije so več, kot zgolj seznami. Vesel bom posnemanja,” je v zvezi z vabilom na shod poudaril publicist in prevajalec Franci Kindlhofer, ki je slovenski javnosti med drugim poznan tudi kot eden od otrok s Petrička, ki je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. V oddaji Pričevalci je Kindlhofer razkril pretresljivo zgodbo o tem, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32-letne mame, ki je morala pustiti tri otroke. Kot je kasneje izvedel, je izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju.
Vlada žrtvam in državljankam in državljanom odvzela pravico do spomina na umorjene
Za komentar smo se obrnili na gospoda Kindlhoferja, ki nam je povedal, da ima letos Narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, katerega bomo praznovali na predvečer 17. maja, torej v četrtek zvečer 16. maja na Trgu republike, dvojni pomen: “Spomin na žrtve komunističnega nasilja in opomin naši javnosti, da je bila ukinitev tega spominskega dneva s strani sedanje vlade pred enim letom zavrženo dejanje, saj je s tem odvzela žrtvam in državljankam in državljanom pravico do spomina na umorjene in se odrekla civilizacijskim pridobitvam na osnovi evropske krščanske družbe”.
“Naši svojci so umirali pod človeku nepojmljivimi razmerami: Ustrahovani, mučeni, zasmehovani, osramočeni, oropani vseh človekovih pravic in časti, ko so osamljeni videli pred seboj le smrt, brez kakršne koli tolažbe, le v društvu sotrpinov in njihovih rabljev”, je izpostavil in dodal, da so svojci in vse poznejše generacije dolžni negovati spomin na te žrtve. “Mi se moramo vsaj poskušati z našimi mislimi dotakniti njihovega trpljenja v zaporih, taboriščih, na transportih podobnih križovemu potu in pred brezni in jamami morišč, skritih v gozdovih.”
Pokazati slike v javnosti pomeni tudi pokazati samozavest in pripadnost tem ljudem
Po njegovih besedah ima vsak sorodnik ali potomec v glavi prisotno sliko umorjenega. “To niso zgolj imena, to so matere, očetje, hčerke in sinovi, strici in tete, sestre in bratje. To so bili v prvi vrsti ljudje ne samo Franceljni, Janezi, Jožefi in Marije, Ane ali Tereze.” Kot pravi, se tega zavedamo šele takrat, ko poleg imen vidimo še njihove slike. “Ko se nam nekdo predstavi z imenom, pogosto le-to kmalu pozabimo in šele, ko to osebo ponovno srečamo, jo spoznamo in vemo kdo je.”
“Pokazati slike v javnosti pomeni tudi pokazati samozavest in pripadnost tem ljudem. Predvsem pa je to važno za mlajše generacije, da spoznajo trpljenje svojega naroda in, da damo žrtvam obraze, ki pričajo tudi o tem, da so bile žrtve ljudje, ki so bili neki ideologiji le v napoto”, je izpostavil v zvezi s svojim pozivom, da se na slovesnost prinese fotografije dragih, ki so bili žrtve komunizma, in dodal, da na ta način želijo v našem narodu vzbujati sočutje do ljudi in dvigniti vrednost življenja. “Te kreposti so se največ izgubile v času diktatur fašizma in komunizma.”
Bolečine se prenašajo na potomce
V zvezi s spominskim večerom, s katerim se bo spominjalo na pobite in nepokopane, smo govorili tudi z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando, ki je v zvezi s tem, da se skopanih ne sme pokopati tja, kamor sodijo, označil za kulturni zločin, ki ga sodobno človeštvo praktično ne pozna. “Pričakovali so, da se bodo čustva do pokojnih, pobitih, poskritih, zamolčanih umirila. Nasprotno bolečine so hude in te seveda prihajajo tudi na potomce”, pojasnjuje.
Granda je kritičen do poteze vlade, ki si je med drugim dovolila tudi ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Ukinitev praznika spomina na žrtve komunizma je označil za svojevrsten in enkraten škandal v sodobni Evropi. V zvezi s slovesnostjo, ki je nekaj tako pietetnega, čutnega, je povedal, da človeku pride solza na oči, ko se spomni s kakšnim trpljenjem in polni čustev pristopajo ti ljudje k tej slovesnosti. “To je en velik, velik dogodek in pred njim se lahko samo poklonimo in molčimo”, je prepričan.
Na lanskoletni slovesnosti so prižgali svečke tudi pred bližnjo grobnico narodnih herojev in v zvezi s to gesto sporočili, da so “vsi naši” in da molijo za vse, tudi za grešne. V zvezi s tem je Granda pojasnil, da tudi morilci, izvajalci pobojev, so bili žrtve tistih, ki so poboje ukazali. “Šlo je za različne ljudi in vemo, da so mnogi od teh, ki so bili prisiljeni pobijati svoje rojake, storili samomor ali so imeli hude duševne bolezni. Spomnimo, da so obstajale v Sloveniji posebne ambulante za te ljudi, ki so bili prizadeti v vojni zaradi sodelovanja v pobojih. To je popisano tudi v strokovnih psihiatričnih krogih slovenskih psihiatrov.”
Celo v EU obsodili ravnanje slovenske vlade
Po vladni ukinitvi je skoraj 40 zgodovinarjev, raziskovalcev in publicistov v javnem pismu izrazila svoje ogorčenje iz zaskrbljenost in poudarili, da za tak dan obstaja civilizacijska potreba. Kot so poudarili, je “komunizem ob drugih dveh ideologijah, fašizmu in nacionalsocializmu, povzročil izjemno trpljenje velikega dela prebivalstva in na desettisoče žrtev. Nove raziskave le še višajo že doslej znano statistiko”. Ker gre za kategorijo žrtev, ki “je bila in je delno še zapostavljena”, so prišli do ocene, da je obeležitev dneva v njihov spomin več kot smiselna. “Je korak na poti sožitja in priznanja bolečine vsem, ki so trpeli, kar je edina pot do narodove pomiritve in sprave”, so poudarili.
Sedemnajsti maj kot dan spomina je bil po njihovih besedah dobro izbran, saj so tega dne leta 1942 partizani v Iški pomorili več kot 50 civilnih oseb, večinoma romskih otrok in žensk. “To je bil dotlej največji posamični pomor slovenskega prebivalstva od začetka vojne. To, da so bili pobiti v večini Romi, najbolj depriviligirana kategorija prebivalstva, dodatno kliče k odgovornosti RS, da se spomni vseh svojih žrtev, posebej tistih, ki so bile desetletja zanikane”, so pojasnili in dodali, da s tem nihče nič ne izgubi, pač pa kot skupnost samo pridobimo, tudi z vidika spoštovanja in enakopravnosti vseh njenih članov (Več tukaj). Evroposlanki Romani Tomc in sodelavcem je nedavno uspel sijajen podvig – celo Evropska ljudska stranka je namreč javno obsodila ukinitev spominskega dne na žrtve komunizma s strani Golobov vlade. Čeprav gre za majhen, gre za ob enem tudi pomemben korak k priznanju pokojnim pravice do spomina in groba.
Ž. N.