Na nedavnih volitvah v Evropski parlament se je zgodilo to, česar so se varuhi progresivistične ortodoksije tako zelo bali in na kar so nas v zadnjih mesecih vneto opozarjali. Prišlo je do konkretnega “premika v desno”. Od naprednih sil lahko v naslednjih dneh in mesecih pričakujemo stalne lamentacije o tem, kakšno nevarnost za evropsko prihodnost predstavlja “vzpon skrajne desnice”.
A pri tem gre za veliko posploševanja in poenostavljanja. Prvič, okrepila se ni samo skrajna desnica, ampak tudi zmerna desnica, združena v Evropski ljudski stranki. In drugič, kar je še pomembnejše, ta t. i. skrajna desnica je zelo notranje heterogena. Razdeljena je namreč na dve politični skupini in več strank, ki so brez politične afiliacije na evropski ravni. Stranke, ki sodijo v ta okvir, nimajo enotnih pogledov na nekatera ključna družbena in politična vprašanja.
Drži, da so nekateri pogledi tega političnega tabora problematični. Suverenistično prepričanje, da lahko posamezne države same rešujejo najbolj žgoče probleme, je v sodobnem globaliziranem svetu iluzija. Še večji problem predstavlja simpatiziranje z globalnimi antidemokratičnimi silami, predvsem s Putinovo Rusijo, ki je s svojo ekspanzionistično politiko ena glavnih groženj evropski svobodi in varnosti. A so glede tega med strankami, ki jih označujejo za “skrajne”, precejšnje razlike. Ta oznaka je predvsem neustrezna za Evropske konservativce in reformiste. V to skupino sodi denimo Državljanska demokratska stranka češkega premiera Petra Fiale (ki je nihče pri zdravi pameti ne more šteti za ekstremistično). Tudi britanski konservativci so bili del te skupine, ko je bila njihova država še v Evropski uniji. Celo vodilna italijanska vladna stranka Bratje Italije premierke Giorgie Meloni, ki ji mnogi očitajo (neo)fašistično preteklost (a jih to ne moti pri naslednicah komunističnih partij), se obnaša povsem proevropsko in skladno s standardi liberalnih demokracij.
Evropske unije ne ogroža “skrajna desnica”, temveč levičarske politike
Predvsem pa vsa ta svarila ignorirajo razloge za vzpon trdnejše in evroskeptične desnice. Kot je pisec teh vrstic razlagal v svoji prejšnji kolumni (Kdo v resnici ogroža evropsko prihodnost?), so temu botrovale predvsem zgrešene politike, ki so jih institucije Unije izvajale v zadnjem mandatu, od nespametnega ‘zelenega prehoda’ (čigar ukrepi so uničevali evropsko industrijo in kmetijstvo) do neuspešnosti pri preprečevanju nezakonitih migracij, da različnih ideoloških norosti iz arzenala nove levice sploh ne omenjamo. In levo liberalni del evropske politike je bil tisti, ki je forsiral to agendo. Zato so mu državljani na volitvah “izdali račun”.
Sprememba razmerij sil na evropski ravni je priložnost za to, da se na novo postavijo politične in družbene prioritete. Da se spremeni tok evropske politike. Je sicer pozno, ni pa prepozno. Na srečo je Evropska ljudska stranka kot največja skupina v Evropskem parlamentu še pravočasno spoznala, da stvari ne gredo v pravo smer. V preteklosti je namreč vse prepogosto sekundirala levici pri njenih ideoloških projektih. Sedaj je možnost za vzpostavitev drugačne koalicije; takšne, ki bo naredila konec usmeritvi, ki s svojimi ukrepi ogroža svobodo, varnost in blaginjo Evropejcev.
Predvsem je treba ustaviti t. i. zeleni prehod, kar ne pomeni, da se moramo odpovedati skrbi za čisto in zdravo naravno okolje. Vendar je to treba početi prek tehnoloških inovacij, ne s prepovedmi in z odpovedovanjem v slogu kitajske komunistične politike “velikega skoka”. Nujno je treba urediti migracije na način, da bomo v Evropo sprejemali tiste ljudi iz neevropskega sveta, ki so se pripravljeni in sposobni integrirati, drugim (sploh takšnim, ki predstavljajo potencialno varnostno grožnjo) pa naj ostanejo vrata trdno zaprta. In končno, treba je preprečiti zlorabo evropskih institucij za vsiljevanje prebujenskih idej in zamisli, ki spodkopavajo evropsko identiteto.
Dr. Matevž Tomšič