Absurd: CSD-ji in ženske – “misija nemogoče”

Roman Vodeb (foto: STA).

Pred kratkim me je na Facebooku zaprosila za prijateljstvo neka ženska, ki je imela poleg imena v profilu pred imenom in priimkom zapisano še “mag.” Sam sem dvojni magister (“mag. mag.”), pa to zelo redko sploh omenjam, kaj šele, da bi imel “mag. mag.” zapisano pred imenom na FB. To žensko pa sem – prav zaradi tega vsiljivega atributa “mag.” – šel preverjati, za kakšno osebo sploh gre.

In hitro sem ugotovil, da gre za (bivšo) socialno delavko – še pred par leti zaposleno v CSD Radovljica – ki je bila odgovorna, da so mladi mamici odvzeli 15-mesečnega dojenčka. Primer se je – za dojenčka in mlado mamico – sicer dobro razpletel. CSD Radovljica je mamici dojenčka vrnil, odstopiti pa je vendarle takrat morala direktorica CSD Radovljica (Ana Koren). Dotično socialno delavko – mojo nesojeno FB-“prijateljico” – pa so suspendirali. V tem primeru jo je ministrica Anja Kopač Mrak poceni odnesla, ker takrat – konec koncev – ona res ni delala posebnih napak. Tudi inšpektor Peter Stefanoski si takrat ni pridobil madeža.

Naziv psihoterapevt(ka) je prej diagnoza kot kaj plemenitega
Absurd absurdov pa je, da dotična bivša socialna delavka in tudi psihoterapevtka (in učiteljica razrednega pouka) zaprosi ravno mene za prijateljstvo. Mislim si, od kje je prav mene našla – glede na to, da sem ravno jaz, ob Francu Donku in Borutu Pogačniku najbolj (strokovno) glasen pri vračanju “koroških/velenjskih dečkov” starima staršema. Seveda sem jo zavrnil, z dikcijo: Vi si ne zaslužite, da ste moja FB-prijateljica!” Morda sem se prenaglil – morda pa je vendarle spoznala, kako je zaznamovana s svojim otroštvom, s svojim (latentnim) sadizmom in je pri meni iskala pomoč. A zdaj je, kar je. Žalostno je tudi to, da je v svoji psihoterapevtski edukaciji prišla skozi vsa sita. Zato še vedno trdim, da naziv psihoterapevt(ka) pogosto prej pomeni diagnozo kot kaj plemenito dobrega in častnega.

Sem se pa precej angažiral pri nekem drugem socialnem primeru odvzema 5-letnega dečka. Zgodba “prekmurskega dečka” me je tako pretresla, da … (ne upam si povedati, koliko in kako, ker sem rekel, da moški nikoli ne joka, ker je to znak simbolne kastracije). Pravi moški – za kakršnega se imam – ne podleže simbolni kastraciji in se bori do konca. Bori pa se do konca tudi na način, da, če je to potrebno, krši določena (uradna in javno deklarirana) etična (četudi umetno postavljena) načela in celo zakone, in to v imenu moralne razsodnosti.

Zato, da bi “prekmurski deček” prišel v objem mamice (in očeta in sestrice), sem – že pred meseci – stopil v kontakt z dotično mamico, Vesno Horvat; bolje rečeno: mamica je stopila v kontakt z menoj. In res sem se v komunikaciji pozanimal za vse detajle “ugrabitve” dotičnega dečka. Klical sem tudi na CSD Murska Sobota, nekajkrat. Naposled sem govoril tudi z direktorico Natašo Meolič. Klical sem tudi na Občino Murska Sobota (nekajkrat), želel govoriti z županom Aleksandrom Jevškom – a prišel sem le do njegove tajnice in strokovne sodelavke za socialne zadeve.

Anja Kopač Mrak brani svoje pajdašice
Sodeloval bom tudi naprej – če bo treba, tudi javno protestiral pred resornim ministrstvom (morda tudi pred Občino Murska Sobota in pred tamkajšnjim CSD). V protestih sem pripravljen (spet) zahtevati odstop ministrice Anje Kopač Mrak, ki je dotično mamico, Vesno Horvat, več kot eno leto ignorirala. Šele ko je ministrici “voda tekla v grlo” (zaradi “koroških/velenjskih dečkov”), je na pritožbo odgovorila, seveda “negativno”, ker se pač drži zakonov kot pijanec plota (in brani svoje pajdašice in svoje prvotno stališče). To je pač značilnost večine žensk, ki dosežejo zgolj konvencionalno stopnjo moralnega razsojanja; kaj je resnično moralno prav, se jim niti ne sanja. “Prekmurski deček” pa še vedno umira od žalosti, na obroke … – neutolažljivo se joka, “para se mu duša”, vsakič, ko po skopo odmerjenih obiskih ne more domov v objem staršev in sestrice.

Groza, v kaj se lahko spremeni in nadgradi latentni ženski sadizem, ki ga ne kroti dovolj močan Nadjaz. In slovenska družba je še posebej kontaminirana s psihosocialno “stroko”, ki tudi slučajno ni resnično strokovna – domuje pa domala po vseh CSD-jih, mnogih ministrstvih – zagotovo tudi na (resornem) ministrstvu Anje Kopač Mrak – pa tudi na vseh območnih Zavodih RS za zaposlovanje in tudi na centralnem, državnem. Kako noro so vse te ženske – ne vem, če si ime ženska sploh zaslužijo – inkorporirane v slovenski izobraževalni sistem – predvsem v univerzitetnega (dodiplomskega in podiplomskega) – se tudi ve.

Ravno način sprejemanja raznoraznih odločitev je v osnovi vezan na strukturo Nadjaza, torej moralnega razsojanja. Ženske imajo tukaj veliko deficitov. Sodba ali ukrep, ki ga ženska sprejme v določenem (pomembnem) trenutku – npr. kot ministrica ali kot direktorica (CSD, ZRSZ), je vselej “začinjena” s “kvaliteto” Nadjaza, torej z ojdipalno-kastracijskimi “datotekami” (informacijami). In ni slučaj, da se ženske držijo zakonov kot pijanec plota. Ženske načeloma ne vedo in se ne čudijo, kako (točno) morajo v zapleteni situaciji ukrepati. Izhod v sili najdejo ravno v slepem spoštovanju zakonov. To, da bi uporabila koncept “veta” (beri: ultimativnega preglasovanja), ko normalni ljudje “z lune” vidijo, da si nek otrok želi živeti pri ljubljenih osebah (saj je to tudi v njegovo največjo korist) – npr. (koroškima) dedku in babici, ali pri (prekmurski) mamici (in očku ter sestrici), ženski s konvencionalnim moralnim razsojanjem na kraj pameti ne pride.

V spornih situacijah sprejemajo nore odločitve
In potem se dogaja, da ravno v najbolj zapletenih in kompleksnih ter moralno spornih situacijah sprejemajo popolnoma zgrešene, da ne rečem nore, odločitve – potem pa se “v mukah” izvlečejo tako, da rečejo, da so delali po črki zakona. Ne pozabimo: največje vojne grozote so počele slepo ubogljive “ovce” (po večini sicer moški) ravno zato, ker so se držali zakonov oziroma ukazov (“od zgoraj”). In ne pozabimo zloglasnih besed ministrice Anje Kopač Mrak, ki jih je izrekla v kontekstu “koroških/velenjskih dečkov”, namesto da bi jih nemudoma vrnila dedku in babici: Jaz se moram zakona držat’. Jaz se moram zakona držat’. Ministri nismo nad zakonom.”

Naj uporabim prispodobo iz šaha – zato da bi nakazal, kako moralno neodrasel človek (npr. ženska s kronično šibkim Nadjazom) – “vleče” absurdne poteze/odločitve: pri (problemskem) šahu je treba najti oziroma odigrati logične poteze, ki nasprotnika matirajo (oziroma se šahist mata ali pata ubrani). “Psihopatski” šahist bi pa v mat (ali pat) situaciji s kraljem “odskočil” kot s konjem (ali lovcem) ali pa bi na šahovnico vrgel škisa ali monda (iz taroka) – ali aduta (oziroma asa ali “jollyja”) – ker pač iz kvartopirstva “ve”, da je škis (mond, adut, as, “jolly”) največja karta, ki prevzame vse. Tako funkcionalno in moralno neodrasli ljudje – npr. patološki narcisi ali ženske, ki so na stopnji konvencionalnega moralnega razsojanja – vlečejo absurdne poteze in preko CSD-jev “ubijajo” otroke.

In ni čudno, da mi je direktorica CSD Murska Sobota Nataša Meolič zabrusila, da nisem pooblaščen in mi po par sekundah odložila telefon – beri: v svoji mat/pat situaciji trdi, da nimam škisa/monda ali pa asa/aduta/”jollyja”, ki bi bil po njenem absurdnem mnenju kredibilen. Moj nagovor je namreč šel v tole smer – potem ko sem se predstavil, kdo sem: Kličem v imenu dobrega, imam visoko stopnjo moralne razsodnosti, delam tisto, kar je moralno prav … in čutim se dolžnega, da vam povem par stvari, ki jih morate vedeti, ko držite v rejništvu oziroma ‘ujetništvu’ 6-letnega sina Vesne Horvat …”

Roman Vodeb