V pravu načeloma veljata dve vrsti postopka. Inkvizitorni in akuzatorni. Akuzatorni postopek so vzpostavili Rimljani in še danes se v civilistiki uporablja večina norm rimskega civilnega prava. Inkvizitorni postopek pa je bil bolj prisoten v srednjem veku, sploh v času inkvizicije.
V čem je razlika? Akuzatorni postopek, ki je trenutno veljaven, strogo ločuje funkcije pregona, sojenja in obrambe. Tožilec preganja, odvetnik brani, sodnik sodi. V inkvizitornem postopku pa vse faze (pregon, obramba, sojenje) vodi ena oseba.
V čem je torej trik?
Trik je v tem, da v akuzatornem postopku velja domneva nedolžnosti. Obdolženi je nedolžen dokler sodišče ne odloči drugače. V inkvizitornem postopku pa je obdolženi kriv, dokler se ne dokaže nasprotno. V inkvizitornem postopku velja, da če ni obtožbe ni obtoženca, ta pa mora dokazati, da je bil po krivem obtožen.
Vam je že jasno, kam pes taco moli? V Sloveniji naj bi imeli akuzatorni postopek. Torej strogo ločitev funkcij pregona, sojenja in obrambe. Veljala naj bi tudi domneva nedolžnosti. Veljala naj bi tudi javnost sojenja. Pa se vam zdi, da vse to velja? Niti pribljižno ne velja, saj postopke zapirajo za javnost, velja domneva krivde dokler nisi oproščen, zdaj pa vidimo še jasno sodelovanje med policisti, tožilci in sodniki. Toži in sodi torej eden in isti. Čista inkvizicija.
Tudi postopki v Jugoslaviji so bili inkvizitorni
In tu se najbolj vidi, da slovensko pravosodje še ni ušlo iz krempljev socializma. Po renesansi, tudi pravosodni, so se začeli evropski narodi obračati nazaj k akuzatornemu postopku, k staremu Rimu. Velike pravne knjige, ki so začele slediti akuzatornemu postopku, so bile Napoleonov Code civil, nemški BGB (Bürgerlichen Gesetzbuches) in avstrijski ODZ (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch).
Mentaliteta, da sodnik preganja oziroma je le podaljšana roka sodišča, se je prenesla tudi v svobodno Slovenijo. Nič čudnega, saj so vsi partijski sodniki ostali na svojih položajih in celo napredovali. Profesorji prava so ostali isti. Pred dnevi se je zgodil veliki posvet sodnikov, policistov in tožilcev. Kar je pri tem posvetu bodlo v oči je, da so manjkali odvetniki. S prisotnostjo odvetnikov bi še lahko rekli, da gre za posvet o prihodnosti pravosodja, a posvet zgolj z organi pregona in sojenja pošilja napačno sporočilo.
Skupaj za mizo tožilec in sodnik – kot v času inkvizicije
Ko se dobijo tisti, ki preganjajo in tisti, ki sodijo, nekaj ni v redu. Pomeni, da imamo v Sloveniji namesto sodnikov inkvizitorje, ki v sodelovanju s tožilstvom preganjajo že v naprej ožigosane krivce. Na to kaže mnogo primerov, predvsem pa primer Patria. Ko ena sodnica čestita drugi za “pogum”, ker je brez dokazov obsodila tri ljudi na zapor, vemo, da imamo pravosodno inkvizicijo.
V Sloveniji imamo torej očitno organizirano levičarsko inkvizicijo, ki ima pod svojo oblastjo organe pregona in sodstva. In za obsodbo je to dovolj. Za obsodbo ne potrebujete odvetnikov in zato jih na posvetu tudi ni bilo. Za obsodbo potrebujete aktivno delovanje policije, aktivno delovanje tožilstva in sodnika, ki bo, ne glede na dokazno breme, obsodil “motečega” dejavnika. Če pomislimo, da se predstavljamo za republiko, za demokratično državo, v resnici pa živimo pod nadzorom kriminalcev in despotov, je jasno le eno. Dokler nam ne vzamejo te pravice, moramo na volitve. Moramo izvoliti oblast, ki bo razbila to bando, ki nam vlada iz ozadja. Čas je za – če si sposodim izraz borcev – osvoboditev Slovenije. Sapienti sat.
Aleksander Rant