Zakaj je biti desničar greh, če je pa levica umorila 100 milijonov ljudi?

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Prepričana sem, da ste že opazili, da v naši državi nihče ne želi biti označen za politično desnico. Vsi bi radi nekam v sredino, razen Združene levice, ki je s to komunistično reminiscenco prepričala dovolj ljudi, da je prišla v parlament. Resne politične stranke pa na mojo veliko žalost poskušajo prepričati ljudi, da so sredinske. Od kod ta groza, da bi te kdo označil za politično desnico? Do politične delitve na levo in desno je prišlo v času po francoski revoluciji, ko so tisti, ki so sedeli na levi v Generalnih stanovih (danes bi rekli v parlamentu), bolj podpirali revolucionarne radikalne spremembe, med njimi predvsem republiko in sekularizacijo.

Kasneje so si termin “levica” prisvojila različna revolucionarna gibanja, torej tisti, ki so z nasiljem, usmrtitvami ipd. prevzemali oblast. Levici je bila demokracija, volitve, enakopravnost, svoboda govora, pravna varnost itd. vedno nekaj tujega. Iz tega bi normalen človek zaključil, da se bo dren delal na desnici, da bodo vsi hoteli zagovarjati vrednote, ki so vrednote staršev in starih staršev, to je delo, pravo, poštenje, nacionalnost ipd. Originalna levica “made in France” je dejansko predstavljala interese buržoazije, nastajajočega kapitalističnega razreda, zdaj pa je ravno levica tista, ki temu nasprotuje in se deklarativno razglaša za varuha pravic malega človeka, delavca, kmeta.

Seveda je to površen, posplošen opis, vendar pomaga prikazati popolno zmedo, ki je v naši državi še verjetno bolj prisotna kot v državah z daljšo demokratično tradicijo. Če poslušamo danes poslance, ki se brez zadrege razglašajo za levico, ki obiskujejo Venezuelo ali pa vsaj njihovo veleposlaništvo v Ljubljani, ki se povezujejo z nemškimi levičarji, s t. i. “antifa” nasilnimi skupinami, je vsakomur, ki si bo vzel pet minut časa za razmislek, lahko jasno, da to ni in ne more biti prihodnost, še najmanj pa varna prihodnost za naš narod in naše potomce.

Zmerljivka, da je nekdo komunist in s tem posredno naslednik komunističnih klavcev, pa med življem v naši domovini še nima domovinske pravice
Zmerjanje vseh in vsakogar s fašistom je posledica zahodnoevropske šlamparije po drugi svetovni vojni. Nesporno zlo fašizma in nacizma je v zahodnoevropskih državah zaradi njihovega oklevanja vzbudilo toliko slabe vesti, da so se ukvarjale pretežno s preprečevanjem morebitne ponovitve in so v celoti spregledale, da na svetu že od začetka 20. stoletja dejansko raste večje zlo, ki bo povzročilo trpljenje milijonov in milijonov ljudi in bo zajelo skoraj polovico celotnega planeta. Vendar se je takrat komunizmu očitno uspelo tržiti kot levo usmerjenemu gibanju, ki bo odpravilo revščino in poskrbelo za prosperiteto vseh in vsakogar. Ko slišim, da t. i. levica zmerja drugače misleče s fašisti, se zgrozim nad topoumnostjo le teh. Socialistična ali komunistična ideologija si je prisvojila pojem levice in se priključila zmagovalcem v 2. svetovni vojni ter na ta način tržila svojo blagovno znamko, kot temu rečemo danes, kot “osvobodilno”, “svobodoljubno”, “socialno” in kar je še takih pridevnikov. Redko kdo v Zahodni Evropi je imel voljo poglabljati se, kaj dejansko dela stalinistični režim v SZ in državah, ki so jih mirno, da ne rečem z levo roko, prepustili pod Stalinovo nadvlado. Komunistična propaganda je bila izdelana tako dobro, da je Zahod kupoval besede Stalina, ki jih je izrekel na Jalti, da bo poskrbel za čim prejšnje volitve v Vzhodni Evropi, kot čisto zlato. Zahodna Evropa se je s svojimi politiki, ne prvič, vendar že takrat, pokazala kot oportunistična in cinična do drugih narodov. Izkušnja Slovencev z Britanci, ki so vračali ljudi, bežeče pred komunističnim terorjem, je bila huda. Več 100 tisoč mrtvih, pa vendar še danes o povzročiteljih tega genocidnega ravnanja ni “spodobno” govoriti. Ker ti bo takoj kdo odgovoril, da si “belček”, “fašist”, “domobranec”. Zmerljivka, da je nekdo komunist in s tem posredno naslednik komunističnih klavcev, pa med življem v naši domovini še nima domovinske pravice.

Verjetno je bila tudi geografska oddaljenost Sovjetske zveze in seveda redke informacije, ki so od tam prihajale, vzrok za zaslepljenost levičarjev na Zahodu, ki so gledali države daleč na vzhodu kot države, ki utopijo spreminjajo v resničnost.

Levica je kljub 100 milijonom tako ali drugače umorjenih še vedno prepričana, da je moralna zmagovalka 20. stoletja
Ko gledamo danes, da mladi s stisnjeno pestjo, rdečo zvezdo in majico z likom Che Guevare pojejo Internacionalo, bi morali zazvoniti vsi zvonovi. Velike lakote, ki jih je povzročila revolucija v tedanji Rusiji okrog leta 1920 in katerih žrtve se štejejo v milijonih, kot da ljudi, niti starih niti mladih, ne zanimajo. Ne zanimajo jih velike prevare, kot je bila naslednja velika lakota v obdobju 1932 – 1933, kot niso zanimale politikov tistega časa. Ruska propaganda je kazala vzorno urejene vrtove, pa četudi so v Evropo začele prihajale informacije o katastrofalnem stanju v tedanji Rusiji. Politiki so mižali in podpisovali prijateljske pogodbe o sodelovanju in trgovinskih izmenjavah. Kljub informacijam posameznih prebežnikov, ne nazadnje so nekateri iz Rusije prišli tudi v Slovenijo, je zaslepljenost trajala in traja še danes. Mogoče je bil Solženicin prvi, ki je mednarodno javnost pretresel s knjigo Arhipelag gulag, vendar današnja mladina teh knjig ne bere, njihovi starši pa so jih pozabili ali pa so prepričani, da se je nam pod Titom godilo bolje in se nas torej ne tiče. Kakorkoli, “levica” je kljub 100 milijonom tako ali drugače umorjenih še vedno prepričana, da je moralna zmagovalka 20. stoletja in da bo to tudi 21. stoletja. K temu zavajanju prispevamo tudi mi sami. Mi, ki se ne upremo z dejstvi, ki se sklonimo in pokrčimo v primeru, da nam kdo zabrusi, da smo “domobranci”, “belčki” ali, še slabše, desničarji. In ko nas enačijo s fašisti, dejansko pozabljajo, da so pametnejši od mene že pred dalj časa povedali, da je fašizem le novo ime za politično levico.

Ko gledamo z vedno manj interesa, kako padajo evropska mesta eno za drugim pred podivjano množico prišlekov, ki se sklicujejo na naše demokratične vrednote izključno zato, da bi jih s svojo versko ideologijo uničili, prenehajmo misliti na to, da nas bodo zmerjali s prej naštetimi izrazi, temveč se zavedajmo, da je Evropa najrazvitejša družba izključno zaradi krščanstva in njegovih vrednot, da moramo te vrednote, četudi spustimo besedo krščanski, negovati, se zanje boriti in zastaviti svoj glas. Brez strahu, da nas poimenujejo za desnico, za domobrance ali karkoli že pač. Preprosto ne smemo dovoliti, da se nam ponovi zaslepljenost s konca druge svetovne vojne, da ne bo treba tokrat pokopavati 100 milijonov novih žrtev na drugem koncu Evrope.

Da se počutimo ponosne Evropejce, ki nas druži več, kot nas je uspelo razdružiti v 20. stoletju.

Lucija Ušaj Šikovec