Igor Janke v svoji knjigi opiše vzpon madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana na oblast. Od fantiča iz »hiše na koncu« vasi do vladne palače v Budimpešti, ko je komaj petintridesetleten prvič postal predsednik vlade. Politika, katerega osebno geslo je “naprej”.
Pri založbi Nova obzorja je izšel prevod knjige Igorja Jankeja “Naprej!”, zgodbe o vzponu madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana na oblast. Janke, politični novinar poljskega rodu, je snov za knjigo črpal iz različnih virov. V prvi vrsti so bili tu pogovori z Viktorjem Orbanom osebno, pogovori z njegovimi političnimi sodelavci in somišljeniki, pogovori s prijatelji in z znanci iz Orbanovih mladostnih let in prvih političnih akcij v tedanji komunistični Madžarski. Segel pa je tudi na nasprotno stran in imel pogovore z več političnimi in tudi osebnimi nasprotniki aktualnega madžarskega predsednika vlade. Za nameček je prebrskal celo kopico arhivskega gradiva, kopije govorov in političnih izjav, ki jih je imel Orban v svoji več kot četrt stoletja dolgi politični karieri. Janke je knjigo prvič izdal leta 2012 in je doživela velik uspeh tako na Poljskem kot na Madžarskem.
Sledil je ponatis in tudi prevodi v več drugih jezikov, sprva v nemščino in angleščino, zdaj pa imamo prevod skoraj tristo strani dolgega dela tudi v slovenščini. V kasnejših ponatisih knjige je originalno delo dobilo tudi dodatek, saj se Orbanova politična pot leta 2012, ko je knjiga izšla prvič, še zdaleč ni končala. Nasprotno, Viktor Orban se vse bolj uveljavlja na mednarodnem političnem prizorišču in vsaj za zdaj ne kaže, da bi se njegova politična pot kmalu končala. Stranka Fidesz, med katere ustanovitelji je bil tudi Orban, pravzaprav je že od začetka njen glavni motor, je trdno zasidrana na oblasti, in kot kažejo ankete, ni videti, da bi bila njena vodilna vloga na madžarskem političnem prizorišču v doglednem času ogrožena, saj ji zadnje ankete kažejo 33 odstotnih točk naskoka pred prvimi zasledovalci.
Fant iz “hiše na koncu vasi”
Janke je dal Orbanovi biografiji naslov »Naprej!«, ker to najbolje kaže Orbanovo miselnost že od mladih let. Orban se je rodil 31. maja 1963 v mestu Székesfehérvár, a se je družina kmalu preselila najprej v rojstno vas njegove matere Alcsútdoboz, kasneje pa v sosednjo vas Felcsut. Viktor je bil najstarejši od treh sinov (mlajša brata sta danes podjetnika), njegov oče se je ukvarjal s kmetovanjem, mati pa s poučevanjem, formalno visokošolsko izobrazbo sta mati in oče dosegla šele kasneje v življenju. Družina je bila siromašna, živeli so v »hiši na koncu vasi«. Orban pravi, da je bila to tipična protestantska (kalvinistična) kmečka družina, strogo hierarhično urejena in primerno stroga, oče je svojo avtoriteto uveljavil z besedo in po potrebi z roko. Sicer pa je bilo podobno celotno okolje, v katerem je odraščal, moral si se uveljaviti, za mevže ni bilo prostora. To je ena najzgodnejših lekcij, ki jih je osvojil mladi Viktor. In Viktor se je uveljavljal med vrstniki, občasno pa tudi postavljal po robu avtoriteti v domači hiši, kar je pozneje prenesel na tudi na avtoriteto zunaj nje; na komunistični režim Janosa Kadarja. Seveda ne takoj na začetku; njegova družina v osnovi ni bila nasprotnica komunističnega režima. Oče je bil, sicer bolj formalno, član stranke, starši so menili, da je treba oblast spoštovati, se brigati zase in svojo blaginjo, pošteno delati, s svetovnimi problemi pa naj se ukvarjajo drugi. Orban zase pravi, da kot otrok ni dvomil o režimu, če izvzamemo mladostniško upornost proti avtoriteti.
Nogometni navdušenec
V času odraščanja se je mladi Viktor uveljavljal med vrstniki tudi na nogometnem igrišču. Bil je talentiran, zavzet, lahko bi rekli celo fanatičen igralec, ki je zlasti negoval dve pravili. Prvo je bilo »vse za ekipo«, se pravi popolna zavzetost za skupni cilj, in drugo »naprej«, stalno je treba iti naprej, tudi v porazih. Izluščiti je treba nauk, odpraviti napake in nadaljevati. Janke v svoji knjigi omenja, da je nemogoče razumeti delovanje Viktorja Orbana, če ne upoštevaš zmagovalne miselnosti, ki se je je navzel na nogometnem igrišču (zato tudi naslov knjige »Naprej!«). Njegov trener iz otroštva je menil, da bi lahko Orban postal nogometna zvezda, a se to ni zgodilo. Vsekakor pa je ostal Orban do dandanes zagret ljubitelj nogometa, ki redno spremlja tekmovanja in igra tudi danes ljubiteljsko, najraje v Felcsutu. To je tudi način, da kot predsednik vlade pride s stik z »malimi ljudmi« in njihovimi vsakdanjimi problemi, tako rekoč otipa pulz naroda, kar mu preide še kako prav v političnem delovanju.
Orbanova družina se je leta 1977 preselila nazaj v mesto, v njegov rojstni Székesfehérvár . To je bil kar manjši šok za Viktorja, ki se je zdaj znašel v drugem okolju. Še bolj kot to pa ga je zaznamovalo dejstvo, da se je zelo navezal na svojega deda po materini strani, s katerim sta imela odlične odnose v nasprotju z dokaj napetimi odnosi, ki jih je imel z očetom. Ded, odločen patriot, je imel velik vpliv na oblikovanje Viktorjevega svetovnega nazora. V gimnaziji je Viktor prišel v stik z nekaterimi sošolci, ki so bolj kritično ocenjevali komunistični režim, in Orban se je začel v tistih letih počasi odmikati od »naivnega sopotnika« komunističnega režima v vse večjega kritika in nasprotnika. V mestu Székesfehérvár je bila nekoč rezidenca ogrskih vladarjev, meščani so bili ponosni na to zgodovino, zdaj pa je bilo to precej zanemarjeno provincialno mesto, na katerega obrobju se je bohotila vojašnica »bratske« sovjetske vojske, ki je bila v bistvu okupacijska sila, saj je imela med drugim nalogo v kali zatreti kakšno podobno madžarsko »kontrarevolucijo«, kot je bila tista leta 1956. To je bil še eden kamenček na poti, ki je vodila mladega Orbana stran od komunističnega režima.
Prelom s komunizmom
Končni prelom za režimom je prišel pri osemnajstih letih, ko je Viktor odšel na služenje vojaškega roka. Uporniški po naravi je težko prenašal disciplino in pravila, še posebno če ni mogel gledati televizijskih prenosov nogometnih tekem, zato je »bežal« iz enote, sledile pa so kajpak kazni. Nekaj kazni je bil deležen tudi zaradi pretepov z vojaki v igri uveljavljanja, eno kazen pa je dobil zaradi spora z nadrejenim oficirjem. Spor sicer ni bi politične narave, pač pa izključno disciplinska zadeva. Šok zanj pa je bila premestitev v poseben tabor v Zalaegerseg, kjer so proti koncu leta 1981 pripravljali enote za invazijo na Poljsko. Množične protikomunistične manifestacije na Poljskem so pretresle ves sovjetski blok, ki se je zbal, da poljskim komunistom ne bo uspelo obdržati oblasti. Zato so jim sklenili »pomagati«, tako kot so pomagali čehoslovaškim komunistom leta 1968 z združeno intervencijo »bratskih« armad. Tedni živčne napetosti, ko so vojaki v polni bojni opremi čakali ukaz za začetek invazije, so bili ključni za to, da je Orban prestopil v protikomunistični tabor.
Spodkopavanje komunističnega režima
Orban je torej iz vojske prišel kot prepričan protikomunist. Preselil se je v Budimpešto in tam študiral pravo. Poleg študija in običajnih študentskih obstranskih dejavnostih, kot so zabave, dekleta in vino (pa za Viktorja seveda nogomet) se je začel tudi politično udejstvovati. Sprva skozi sistem, z aktivnostjo v vsaj navidezno avtonomnih študentskih telesih univerze, kjer so on in njegovi somišljeniki počasi prevzemali vajeti v svoje roke, za komunistične funkcionarje, ki si niso mogli predstavljati, da jih nekdo izrinja iz vodstva študentskih teles, pa je bil to šok. To so bila osemdeseta leta prejšnjega stoletja, komunizem se je počasi podiral po celotnem sovjetskem bloku in tudi Kadarjev režim je plesal zadnji valček. Orban in njegovi somišljeniki so izigravali komunistične zakone za pokritje svojega delovanja, saj so bili mnogi zakoni in ustavna določila na Madžarskem (in tudi v drugih državah sovjetskega bloka) samo zato, da so dajali demokratični videz, ker je partija menila, da ne bo nikoli imel nihče dovolj poguma, da bi jih dejansko izkoristil. A Orbanova skupina je storila prav to in marca 1988 ustanovila prvo protikomunistično stranko na Madžarskem − Fidesz. V bistvu je bilo na začetku to bolj mladinsko liberalno demokratično gibanje, v katerem so starost članstva omejili od 14 do 35 let, pri tem pa seveda niso smeli biti člani kakšne komunistične organizacije. Vodstvo novega gibanja, kasnejše stranke, je bilo v prvih letih kolektivno. Režim, ki je vse bolj propadal, je na to potezo le medlo reagiral. Prelomni trenutek za Orbanovo politično kariero pa je prišel junija 1989, ko je bil organiziran slavnostni pokop žrtev vstaje iz leta 1956. Tedaj je imel Orban na Trgu herojev v Budimpešti, kjer je manifestacija potekala, zgodovinski govor, s katerim je zahteval med drugim svobodne volitve in umik sovjetskih čet iz Madžarske. Na prvih svobodnih volitvah leta 1990 je Fidesz prišel v parlament, Orban pa je postal predsednik strankine poslanske skupine.
Sorosov nasprotnik
Po govoru v Budimpešti je Sorosova fundacija Orbanu dala štipendijo za semester študija na Oxfordu, s čimer si je očitno hotela zagotoviti vpliv na vzhajajočo politično zvezdo. Fundacija je na tak način skušala v svoj tabor pritegniti mnoge stranke in politike, ki so se porajali na ruševinah komunističnega bloka. Orban je bil do te pomoči ves čas nekoliko nezaupljiv. Do preloma pa je prišlo leta 1993. Soros je povabil skupino voditeljev Fidesza na kosilo in jim povedal, da Evropo vodi liberalna elita in da Evropa ter ZDA sprejemata liberalno ideologijo. Njihov največji sovražnik pa je »fašizem« (in ne komunizem). Soros je dejal, da Evropa zavrača vse, kar je krščansko, nacionalno in tradicionalno. Če bodo torej zagovarjali tradicionalne vrednote, bodo označeni za nacionaliste, fašiste in antisemite. Na istem sestanku je Soros voditelje Fidesza prepričeval, naj se za prihodnje volitve pridružijo koaliciji socialistov (nekdanjih komunistov) in liberalcev. Orban je temu nasprotoval, del vodstva pa se je strinjal s Sorosom, zaradi česar je prišlo do razkola v vodstvu stranke in izstopa več vodilnih članov. Orban je kot predsednik prevzel skoraj razbito stranko in jo popeljal na volitve, a so le za las prišli v parlament. Orban je prekinil vse stike s Sorosom in postal eden njegovih največjih nasprotnikov v Evropi. Po Orbanovem prevzemu predsedstva se je stranka, ki je bila po usmeritvi liberalnodemokratska, premaknila veliko bolj v desno.
Zmage in porazi
Ta premik v desno je stranki prinesel uspeh na volitvah leta 1998, ko je Orban pri petintridesetih letih postal eden najmlajših premierjev v Evropi. Velik del mandata so porabili za to, da so državno upravo »čistili« ostankov komunističnega režima, ti ostanki pa so se seveda branili na vse kriplje in sabotirali vse, kar se je le dalo. Kadri, ki so v tej čistki odleteli, so po nekem čudnem naključju dobivali mesta v različnih mednarodnih organizacijah in forumih, ki jih je financiral Soros. Ker po štirih letih natezanj ni bilo mogoče pokazati kakšnih odmevnih rezultatov in ker je bila propaganda (tudi iz tujine) izredno nastrojena proti Fideszu, je stranka izgubila volitve leta 2002. Sicer tesno, a vendarle. Nato se je podoben scenarij zgodil še leta 2006. Velik del vodstva stranke je po drugem porazu že razmišljal, da bi bilo treba spremeniti bodisi strankino usmeritev bodisi zamenjati voditelja ali pa se lotili kakšne druge kariere.
Potem pa je prišla »bomba«, ki jo je sprožil kar sam vodja socialistov in predsednik vlade Ferenc Gurczany. Na shodu stranke, neposredno po zmagi na volitvah 2006, je zbranim funkcionarjem v frustraciji izjavil, da v zadnjem mandatu niso naredili popolnoma nič za dobro te »jebene države« in so zato »lagali državljanom dan in noč in še vmes«. Posnetek je prišel v javnost in šokiral Madžare. Fidesz pa jih ni nikoli pozabil spomniti na to izjavo, še posebno ker so začele prihajati na dan različne korupcijske afere in nesposobnosti vladajoče stranke. Posledica tega je bila, da je Orban s Fideszom leta 2010 zmagal z ustavno večino.
Simbol odpora proti “bruseljskim elitam”
Seveda je takoj izkoristil priložnost ter na ogorčenje poraženih socialistov in še posebej tujine spremenil ustavo. Največji gnev se je seveda zlival iz različnih organizacij, ki jih financira Sorosova fundacija. Orban, ki ima zadostno podpro javnosti, seveda vodi svojo politiko in se na ozira kaj dosti na pritiske iz tujine, čeprav so ti čedalje hujši. Še zlasti po tem, ko so Madžari za zajezitev migrantskega vala 2015 zgradili ograjo na meji, in po Orbanovi odločitvi, da se ne misli ukloniti pritisku EU in sprejemati muslimanskih in afriških migrantov v shemi, ki si jo je izmislil Bruselj. Zaradi pritiskov, ki jih na Orbana izvajajo bruseljska nomenklatura, lobistične skupine blizu vrha Evropske unije in različne mednarodne leve liberalne organizacije, je Orban hočeš nočeš postal simbol odpora proti pritisku »bruseljskih elit«. Po njem se zgledujejo mnogi evropski politiki, ki zagovarjajo tradicionalne vrednote. Bruseljske elite očitno niso zmožne dojeti, da s svojimi pritiski in vmešavanjem Orbanov položaj samo še krepijo, kar dokazujejo tudi vse zadnje ankete politične podpore, in mu v bistvu omogočajo vsaj še en mandat na čelu madžarske vlade.