Predsednik vlade Miro Cerar je na današnja poslanska vprašanja odgovarjal, da srbski arhivi, ki spadajo pod poglavje izobraževanja in kulture, ne spadajo pod tematiko nasledstva arhivov nekdanje SFRJ, ki bi jih Slovenija lahko pridobila v okviru pogajanj Srbije za vstop v EU. S tem je Cerar še korak bližje ustavni obtožbi zaradi veleizdaje, saj država zamuja edinstveno priložnost, da v okviru pogajanj Srbije za članstvo v EU, zahteva nazaj arhive, ki so last Slovenije.
Po mnenju poslanca Branka Grimsa predstavljajo državni arhivi neprecenljivo narodno bogastvo, saj so najpomembnejši zgodovinski vir o delovanju države in njenih institucij ter tudi državnih funkcionarjev v nekem obdobju. Brez dostopnosti do tega vira je vsaka analiza zgodovine posamezne države nepopolna, v določenem delu seveda tudi povsem nemogoča.
V Sloveniji je to vprašanje še toliko pomembnejše, saj se je z arhivi v prelomnem obdobju osamosvojitve in tik pred prvimi demokratičnimi volitvami načrtno ravnalo tako, da so jih uničevali in da se je na ta način bežalo pred resnico, skrito v teh arhivih. Toda ti arhivi obstajajo, njihove kopije so v Srbiji, v Beogradu.
V Ustavnem zakonu za izvedbo listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je ustavodajalec nedvoumno zapisal, da Republiki Sloveniji pripadajo vsi državni arhivi SFRJ, ki se nanašajo na Republiko Slovenijo. Če bi hoteli to ustavno odločbo uresničiti, bi seveda v vladi morali od Republike Srbije zahtevati izročitev vseh arhivov nekdanje SFRJ, ki se nanaša na Republiko Slovenijo, preden se je odprlo poglavje izobraževanje in kultura, katerega sestavni del je tudi vprašanje arhivov nekdanje SFRJ.
Premier bi dragocene arhive pustil v Beogradu
Cerar je Grimsu odgovoril, da poglavje številka 26. z naslovom Izobraževanje in kultura v okviru pogajalskega procesa Srbije za članstvo v Evropi nikakor ni v ničemer povezano s tematiko nasledstva arhivov nekdanje SFRJ in da vprašanje nasledstva arhivov naslavlja nek drugi sporazum, to je sporazum o vprašanjih nasledstva, arhivi nekdanje Jugoslavije pa niso sestavni del vsebine oziroma pravnega reda Evropske unije. “Če bi to, kar vi predlagate, Slovenija poskušala narediti, bi šlo za nesprejemljivo zlorabo te procedure, zato soglasje Republike Slovenije k odprtju in začasnemu zaprtju tega poglavja nikakor ne pomeni, da se odrekamo arhivom, ki nam pripadajo v skladu s sporazumom o vprašanjih nasledstva.”
Cerar gre po poti veleizdaje Slovenije
Grims je Cerarju odgovoril, da navedeno z realnostjo modernega sveta in Evropske unije nima prav nobene zveze. Ta je povedal, da so do sedaj potekala vsa pogajanja pri vključevanju nove potencialne članice v Evropsko unijo, in sicer tako, da so se bilateralna vprašanja razčistila pred odpiranjem posameznega poglavja ali najkasneje v času odpiranja le-tega. Takrat je seveda država, ki se želi vključiti, bolj odprta, bolj občutljiva in takrat je pripravljena popuščati pri različnih problemih. Vse drugo pomeni prepuščati se na milost in nemilost, neki nadaljnji trgovini.
“In tukaj ne gre za 43 nekih pogodb, ampak gre za ogromne arhive posameznih institucij – od predsedstva nekdanje Socialistične Republike pa preko tajne politične policije, slovenskega dela, pa preko navadne policije in tako naprej. Skratka, vse tisto, kar se je pošiljajo v Beograd. In vi to veste. In takšno ravnanje pomeni, da ste se zavestno odpovedali edinemu učinkovitemu sredstvu, da bi dejansko bili ti arhivi izročeni in s tem uresničena ustavna določba, ki je kristalno jasna. To je del ustavnega reda in vi ste ustavni pravnik in to veste, da vas pri vsem vašem delu to zavezuje,” je bil oster Grims do ravnanja premierja in njegovo sprenevedanje označil za veleizdajo, ki bo za Slovenijo enako slaba kot razplet arbitražnega sporazuma.
M. P.