Mentaliteta na tožilstvu bo tudi po odhodu Fišerja ostala enaka – kandidata za njegov stolček to potrjujeta

Foto: STA, ODT Krško

Zvonko Fišer, neslavni vodja državnega tožilstva, se poslavlja. Očitno pa se na tožilstvu ukvarjajo z veliko kadrovsko sušo, saj sta se za mesto generalnega državnega tožilca prijavila le dva kandidata. Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Drago Šketa in vodja Okrožnega državnega tožilstva v Krškem Robert Renier.

Generalni državni tožilec v odhajanju Zvonko Fišer je sicer tipičen predstavnik tranzicijskega “plemstva”. Ne glede na težo njegovih grehov je ostal na stolčku do konca. Ni mu bilo treba odstopiti niti zaradi primera Patria, ko je silovito zagovarjal tožilca Andreja Ferlinca, kljub temu, da je Ustavno sodišče Janšo oprostilo. Prav tako mu ni bilo treba odstopiti zaradi škandala, ko je KPK ugotovila, da je pri imenovanju Boštjana Škrleca na mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva deloval koruptivno.

Kdo sploh sta Šketa in Renier?
Drago Šketa je vodja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Močno je bil izpostavljen v primeru Franca Kanglerja, ko so bile nekdanjemu Mariborskemu županu dokazano kršene človekove pravice. Potrebno je povedati, da Šketa, kot vodja tožilstva, ni neposredno preganjal Kanglerja, je pa načeloval podrejenemu tožilcu, ki je vodil pregon.

Po zakonu iz leta 2011 Šketa ne sme vplivati na podrejenega, zato bo težko dokazovati, da Šketa ni preprečil zlorab državnega tožilstva, ki so nastale pod njegovim vodstvom. Kot do sedaj se bo najbrž slkiceval na zakon, da na podrejenega tožilca, kot njegov nadrejeni nima vpliva. Seveda v praksi stvari delujejo drugače.

V primeru Kangler so se v postopku dogajale hude nepravilnosti. Od sodnika Žirovnika, ki bi se moral iz postopka izključiti, ker imata s Kanglerjem zgodovino. Do prisluhov, za katere se še danes ne ve ali so bili vsi sankcionirani s strani sodišča, do tega, da naj bi policisti pričam grozili s sankcijami, če ne bodo pričale proti Kanglerju.

Na kandidaturo Draga Škete pa se je odzval tudi Franc Kangler: “Odkrito moram priznati, da sem presenečen, da tako sodnik, ki mi je potrdil kazen za krivično sodbo, kot predstojnik tožilcev, ki me je preganjal, kandidirata za tako pomembne funkcije v državi. Seveda, gospod Šketa je bil seznanjen z vsemi kršitvami človekovih pravic. Glede na funkcijo, ki jo opravlja v Mariboru, bi moral poznati ločeno mnenje ustavne sodnice Jadranke Sovdat in nekdanjega predsednika Ustavnega sodišča.V tem mnenju je zapisala, da morajo v prvi vrsti tožilci spoštovati človekove pravice in svoboščine in zagotoviti, da se le te ne kršijo. V mojem primeru je bilo nsprotno. Ravno tožilci so bili tisti, ki še danes tolerirajo nezakonito početje mariborske policije.”

Šketa že, glede na ravnanje v primeru Kangler, ne deluje kot žarek upanja za izboljšanje tožilstva v Sloveniji. A on je vsaj izpostavljen, medtem ko o njegovem protikandidatu Robertu Renierju ne vemo skoraj ničesar. Renier je prava enigma, saj do sedaj, razen določenih izjav, ko je pokazal svojo ljubezen do živali, ni bil tako medijsko izpostavljen kot Šketa.

Kdo v resnici vodi Vrhovno državno tožilstvo?
Pri Renierju je res težko odkriti kakršne koli pomankljivosti, saj razen zloglasnega primera mučenja živali, ni bil medijsko izpostavljen. Ampak, da razumemo zakaj Renier ni primeren za mesto generalnega državnega tožilca, moramo najprej pogledati, kako tožilstvo trenutno deluje in kdo ga vodi. Rekli boste, Zvonko Fišer, seveda. A to preprosto ne drži.

Fišer naj bi bil samo še “turistični” tožilec. Nekajkrat na mesec pride na tožilstvo, se zaklene v pisarno in to je to. Operativno pa naj bi tožilstvo vodil višji državni tožilec Boštjan Škrlec. Tisti Škrlec, pri imenovanju katerega je šlo za sum korupcije s strani Zvonka Fišerja in takratnega ministra za pravosodje Aleša Zalarja. Človek, ki de facto vodi tožilstvo in je na koruptiven način, po poročilu KPK, prišel do te funkcije pa je bil tudi državni sekretar na ministrstvu za pravosodje v času Pahorjeve vlade. Škrlec je primer nekoga, ki je začel v tožilstvu, se podal v politiko in bil v zadnjih dneh neke vlade imenovan na visoko in dobro plačano delovno mesto. Na katerem je, kljub temu, da je bil razrešen, ostal kot vršilec dolžnosti.

In tukaj je povezava z Renierjem. Škrlec je bil, preden je postal državni sekretar, okrožni državni tožilec v Krškem. Na istem tožilstvu s katerega prihaja Robert Renier. Bila sta torej sodelavca. Kar sicer ne predstavlja težav, če bi bile vloge jasne. A če drži, da tožilstvo vodi Škrlec, bo Renier le še ena lutka na mestu generalnega državnega tožilca.

Ali res nimajo nikogar drugega?
In sedaj se postavlja vprašanje, zakaj takšna suša kandidatov. Glede na način imenovanja Škrleca bi lahko rekli, da sta tadva kandidata edina dobila “tiho” odobritev tistih, ki odločajo. In če pri tožilstvu, ki bi kriminal, klientelizem in korupcijo moralo preganjati, prihaja do takšnih anomalij, se nam ne piše nič dobrega. Na izbiro imamo torej tožilca, ki je mirno gledal kršitev človekovih pravic na svojem oddelku in tožilca, ki je povezan s trenutnim de facto vodjem tožilstva.

Aleksander Rant