Mineva 40 let od smrti velikana poljske Cerkve Stefana Wyszyńskega, ki slovi tudi pod vzdevkom “primas tisočletja”. Bil je izjemen duhovni voditelj in dober prijatelj Karola Wojtyłe (Janeza Pavla II.) ter duhovni oče naroda v najtežjih trenutkih komunističnega terorja. Slovel je tudi kot moralna avtoriteta in soustvarjalec velikih družbenih sprememb ob koncu 20. stoletja, ki so privedle do padca komunizma.
“Primas tisočletja”, poljski kardinal Stefan Wyszyński, se je rodil 3. avgusta, leta 1901, v kraju Zuzela nad Bugiem (SV od Varšave) na Poljskem in je bil potomec nižjega plemstva. Njegov ded je sodeloval v sloviti januarski narodni vstaji v 19. stoletju, ko so se Poljaku množično uprli ruskemu carskemu jarmu. Kot primas se je večkrat spominjal, kako sta skupaj z očetom skrivaj obiskovala grobišča upornikov, ki so bila raztresena po okoliških gozdovih, poroča Dzieje.
Leta 1917 se je poznejši kardinal odločil za vstop v semenišče in bil leta 1924 posvečen v duhovnika. Svojo prvo mašo je obhajal v samostanu Jasna Góra (Częstochowa). Pri delovnih obveznostih ga je pogosto ovirala pljučna bolezen. Leta 1929 se je podal na potovanje po zahodni Evropi, kjer se je seznanil z delovanjem tamkajšnjih katoliških organizacij. Po vrnitvi je postal profesor kanonskega prava in sociologije v semenišču v kraju Włocławek ter bil vključen v številne družbene pobude.
Z nastopom 2. svetovne vojne se je lotil pisne kritike zločinov nacističnega režima ter se skrival pred nacisti v strahu pred aretacijo, a ga je gestapo v kraju Zakopane na poljskem jugu, kljub temu aretiralo (leta 1941), vendar pa ga nacistom ni uspelo identificirati in so ga kmalu izpustili na prostost. V vojnem času je bil tudi duhovnik v bolnišnici, kjer so se zdravili ranjeni pripadniki vsenarodne Domovinske armade, tudi tisti, ki so se borili v Varšavski vstaji (leta 1944). Vse od tistega časa si je prizadeval proti prelivanju krvi v obdobjih političnih kriz (v komunizmu).
Komunistične oblasti so ga aretirale in zaprle za tri leta
Leta 1945 je postal rektor semenišča v kraju Włocławek, leta 1946 pa lublinski škof. Leta 1948 je postal nadškof Gniezna in Varšave. V tem času je jasno poudarjal, da ne želi biti političen, marveč duhovni vodja. Leta 1950 so komunistične oblasti pristopile k nacionalizaciji cerkvenega premoženja, primas (vodilni škof Poljske) Wyszynski pa se je z njimi pogajal, v sklopu pogajanj pa je prišlo do pisnega dogovora med državo in cerkvijo, ki je urejalo medsebojne odnose, na podlagi katerega sta bila med drugim dovoljena verouk v šolah ter oddelek za teologijo v Varšavi in Krakovu, Cerkev pa se je zavezala k spoštovanju posvetne oblasti.
Navkljub sporazumu pa so komunistične oblasti že leta 1951 aretirale škofa Czesława Kaczmarka ter ga po brutalnem zaslišanju obsodile za vohunjenje in kolaboracijo z nemškimi okupacijskimi oblastmi. 12. januarja leta 1953 je Pij XII Wyszyńskega vključil v kardinalski kolegij, vendar mu oblasti niso dale dovoljenja za odhod v Rim ter prejem kardinalskega klobuka. Leta 1953 pa so se komunistične oblasti odločile poseči v imenovanja cerkvenih dostojanstvenikov in po soglasju Kremlja kardinala izolirale. 25. septembra je bil aretiran s pomočjo sovjetskih oficirjev. Naslednja tri leta je preživel po zaporih, kjer je izdelal program prenove verskega življenja na Poljskem.
V kratkem se obeta njegova beatifikacija v Varšavi
Leta 1956 je poljski narod zahteval njegovo osvoboditev in jo tudi dosegel. Obenem pa si je kardinal izboril bolj svobodno delovanje Cerkve ter se vrnil v Varšavo. V naslednjih letih se je boril proti marksistični ideologiji in si prizadeval za duhovni preporod naroda ter padec komunističnega režima. Prepričan je bil, da se bo usoda komunizma pisala ravno v njegovi domovini. Če bo Poljska znova pokristjanjena, potem se bo komunizem sesul sam vase, saj bo postala velik moralni zgled. Leta 1965 pa si je prizadeval za spravo z nemško cerkvijo, kar je privedlo do ostrega odziva poljske partije. Za kazen ponovno ni smel odpotovati v Rim, obenem pa je bil deležen hudega šikaniranja.
Sicer pa je sodeloval na vseh zasedanjih drugega vatikanskega koncila. Leta 1978 se je udeležil dveh konklav in dočakal izvolitev Karola Wojtyłe za papeža. Cerkveni dostojanstvenik je bil tudi eden od soorganizatorjev programa romanja Janeza Pavla II., ki je potekalo junija 1979. Na srečanjih s svetim očetom je sodelovalo približno 13 milijonov Poljakov. V letih 1980-1981 je igral ključno vlogo posrednika med gibanjem Solidarnost in komunističnimi oblastmi, pozival k dialogu ter k potrpežljivosti pri zahtevah ter umirjal strasti najbolj radikalnih rojakov. Umrl je 28. maja leta 1981 za rakom, pogreba pa so se udeležili celo predstavniki komunističnih oblasti. Ob stoletnici njegovega rojstva se je začel proces njegove beatifikacije. Ta je načrtovana 12. septembra 2021 v Varšavi.
Domen Mezeg